"Še vedno sem zatreskan v tiskano besedo!"

... pa o domoljubju, Klubu rahlo načetih, pesniških ambicijah, o metuljčku in polcilindru in še marsičem … Knjiga Beseda − Svet je neke vrste avtobiografija. Kdaj se človek odloči za pisanje avtobiografije? Britanski igralec David Niven vam je dejal, da se je avtobiografije treba lotiti, ko ti zmanjka besed, in da obstajata dve vrsti knjig: tiste, ki zadovoljijo bralca, in take, ki zadovoljijo avtorja samega. Kam bi uvrstili vašo knjigo? Knjiga Beseda − Svet kljub temu, da zajema precej osebnih izkušenj in obdela izkušnje iz otroških in poznih novinarskih let, ni popolna avtobiografija, temveč delna. Pri svojem delu sem se oprl na besedo, ki me vodi. Avtobiografijo bom napisal, ko bom čutil, da moram biti samozadosten.

Knjigo začenjate s poglavjem Povsod tujec, povsod doma. Kje se vi počutite najbolj doma? Ko rečete domov grem, kje je za vas ta dom? Doma sem formalno in s srcem v Sloveniji, v Ljubljani, vendar me še vedno vleče ven, takoj bi bil spet rad v New Yorku. Šel bi tako iz osebnega kot tudi poslovnega vidika. Še vedno čutim dovolj energije in zagona, da bi z užitkom odšel na delo v tujino. S seboj bi vzel še vnuke, ki bi lahko tam obiskovali šolo.

Turški pesnik Fejaz Fergar, vaš prijatelj iz BBC-ja, vam je nadel ime Nihilič − večni tujec. Bi se strinjali s tem nazivom? S tem se skoraj moram strinjati. Sem nekakšen ahasor, nenehni blodeči tujec.

Pravite, da nihilistični status daje svobodo presoje in opazovanja ... Natanko to, v človeku je občutek nenehne svobodne presoje in ko si v tujini, presojaš z drugimi kriteriji, kot če bi tičal v neki dolini šentflorjanski.

Objavljati ste začeli že zelo zgodaj, od kod ljubezen do pisane besede? O ja. Šlo je za čisto hotenje, da nekaj napišem. Zelo dobro se spomnim. Šlo je za opis izleta po Bledu, ko sem nekim Američankam svetoval, kam morajo iti, in z zahvalo dobil balon. Članek je bil objavljen v Pionirju. Pozneje sem pisal tudi za Mladino in Tribuno, ter pesmi za Mlada leta.

V ZDA ste se prvič znašli že kot študent novinarstva. Kako vas je pot zanesla tja? Nekaj študentov, odobrenih prek študentske organizacije in ljubljanske univerze, so nas izbrali, da gremo za tri mesece v Ameriko. Šli smo na kolidže. Sam sem bil v zelo dobrih odnosih s profesorjem Abramsom na kolidžu Antioch v Yellow Springs blizu Daytona v Ohiu, ta mi je ponudil štipendijo in tako sem ostal tam. To je bila neizmerna življenjska izkušnja. Ameriško dušo sem spoznaval na poseben način, skozi mojo generacijo. V okviru tega študija sem dobil trimesečno prakso pri New York Timesu. Delal sem v nočnem desku (op. od 19:30 do 3. ure zjutraj). Naj še povem, da sem imel možnost izbirati med Hollywoodom in NYT, in odločil sem se za zadnjega.

Kaj bi počeli v Hollywoodu? Neka filmska družba je ponujala prakso ...

Leta 1971 pa se je začela vaša petletna londonska izkušnja, delo pri BBC-ju ... Da, BBC me je vzel v službo.

Povod za kariero na BBC-ju pa je bil pravzaprav vaš intervju z britansko princeso Margareto … Princesa Margareta je prišla na uradni obisk v Jugoslavijo. Takrat sem bi v stiku z britansko ambasado v Beogradu in tam so mi rekli, naj se udeležim sprejema v Zagrebu. Princesin mož Armstrong je uredil pogovor s njo in takrat sem očitno naredil vtis na britansko diplomacijo. Nato mi je telefoniral britanski ataše in mi zaupal: Mitja, BBC išče uslužbenca za slovensko oziroma jugoslovansko sekcijo. Tega in tega dne bo gospod z BBC v Ljubljani, 'Dejta se dobit'. Doma smo se posvetovali, takrat sem že imel dve hčerki, in smo se odločili.

V knjigi pišete, da se BBC-jevega novinarja takoj prepozna bo besedi, po govoru, po načinu spraševanja ... Točno.

Če primerjamo novinarje z BBC-ja in novinarja z nacionalnega radia. So tudi pri nas tako stroga merila za delo? Nacionalni radio je imel nekoč zelo močna merila glede retorike oziroma novinarskega govora. Diplomatsko bom rekel, da se je stvar danes zelo posplošila (smeh). Tudi BBC se je odmaknil od t. i. Queens angleščine in tudi njihovi novinarji so zaradi sožitja med kulturami tudi ljudje, ki ne govorijo kraljičine angleščine.

V karieri ste se srečali s številnimi znanimi osebnostmi. Intervjuvali ste Leona Štuklja, in sicer dan pred njegovo smrtjo, igralca Davida Nivena, lovca na naciste Simona Wiesenthala, fotoreporterja John Phillipsa, v ZDA ste se pogovarjali z županom New Yorka Michaelom Bloombergom ... Katera od teh znanih osebnosti vam je ostala v najbolj toplem spominu? Od tujih zagotovo Bill Dickin ali Peter Ustinov.

Ustinov bi vaju z ženo Mojco moral menda celo poročiti ... Da, bili smo v Saint Andrewsu na Škotskem. Za poroko je bilo vse pripravljeno, nato je okrožni šerif izjavil, da mora izdati javno obvestilo o poroki in da mora preteči 14 dni, da se izjasni, ali ima kdo pripombe. Midva (z bodočo ženo) pa za toliko čakanja nisva imela ne časa ne denarja. Pa tudi Ustinov ni imel toliko časa.

Sta tudi pozneje obdržala stike? Ja, nazadnje sva se videla v Salzburgu. Precej sva se nasmejala, ko sem ga povprašal, kaj se je zgodilo z odlikovanjem, ki ga je od maršala Tita prejel za svoje humanitarno delo. Baje mu je med razkazovanjem odlikovanja Margaret Thatcher to padlo na tla in se razbilo.

Junija 1973 ste bili sredi sporov v Belfastu na Severnem Irskem. Tako rekoč na fronti. BBC vas je takrat zavaroval za 20 tisoč funtov, nastanjeni ste bili v hotelu, ki je bil že štirikrat bombardiran. Kako je delati v takšnih pogojih? Žena je bila besna, rekla je: "Strgaj, nočem videti te zadeve!" Belfast je bil dobra novinarska izkušnja. Ljudje so sicer živeli normalno, bombe so bile del njihovega življenja.

Kaj vam je pri vašem delu bližje, bolj izpolnjujoče: srečanje z znanimi osebnostmi ali srečevanje običajnih ljudi? Oboje, in to je bilo vedno moje pravilo in načelo. Ker življenje znanih ni ekvivalentno tistemu, ki ga živi običajen človek. Z običajnimi ljudmi je treba veliko komunicirati, jih opazovati, medtem ko so znane osebnosti večni tujci.

Leta 1988 ste za dobrih sedem let prevzeli vlogo dopisnika iz New Yorka za časnik Delo in RTV, bili pa ste tudi predsednik združenja tujih novinarjev FPA v New Yorku. Zakaj mislite, da so izbrali prav vas? To je bil izredno zanimiv in naporen položaj. Jugoslavija je bila zelo zanimiva, ker je bila ravno v obdobju razpadanja. Povabljen sem bil na razgovore na temo Jugoslavije in prisotni so videli, da poznam razmere in da znam dobro komunicirati, tako so me izvolili za predsednika. Je bilo pa hkrati koristno za Slovenijo, ker sem tako lahko javno razlagal, kaj se dogaja v Sloveniji. Še vedno sem vabljen na njihove slovesnosti.

Ste častni član? Ja, dosmrtni.

Pravite, da je NY velik izziv, še posebej za človeka, ki piše zgodbe o njem. Je v primerjavi z Londonom ta izziv še večji? Večji. New York je tako globalno mesto, da kamorkoli stopiš, vstopiš v drug svet. Napraviti si moraš svoj minimundus, svojo sosesko, je pa vedno izlet v drugačen, drug svet. Kje vidite bistvene spremembe v novinarstvu v primerjavi z vašimi začetki pred več kot 40 leti in danes? Kaj pomeni ta preskok za kakovost novinarskega dela? Kdaj bi rekli, da je bilo novinarstvo bolj pristno? Bojim se, da je lagodnost novinarskega dela večja, vendar to ni tisto pravo. Danes je informacij celo preveč, zato se mi zdi pomembno, da je novinar na terenu, v življenju, ne za zaslonom. Internet je le eden izmed virov. Internetno novinarstvo prinaša ogromno informacij. Danes tako vemo za vse tajkune, poplave, potrese, vse ni bilo tako neposredno prestavljeno. Človek se zato bolj globalno zaveda katastrofičnih stvari, to bolj vpliva na počutje ljudi. Preveč je politike.

Omenili ste, da je politike danes v medijih preveč. Ste mestni svetnik. Boste kandidirali tudi na jesenskih lokalnih volitvah? Sem svetnik na Listi Zorana Jankoviča in jeseni nameravam ponovno kandidirati.

Kaj pa na parlamentarnih volitvah, čez dve leti? Na parlamentarnih pa ne.

Prepotovali ste precejšen del sveta. Katera država bi se najbolj približala besedni zvezi Obljubljena dežela? Osebno in vsa družina: če bi morali živeti v tujini, bi želeli živeti v Londonu.

Ne moreva mimo znamenitega metuljčka, ki je zagotovo vaš zaščitni znak. Danes ste pa kar brez ... Ja, zato sem ti pa nadel rožico ...

Tudi za tem metuljčkom se skriva zgodba ... Kolega z BBC-ja mi ga je ponudil in takrat sem ga osvojil. Nosil bi še polcilinder, pa žena ne dovoli. Zanimivo je, kako je Ljubljana v tem smislu malce konzervativna.

Del prostega časa namenjate tudi dražiteljstvu, predvsem v dobrodelne namene. Se še spominjate vaših začetkov? To je res samo za dobrodelne dražbe in teh je ogromno. Začelo se je pred četrt stoletja na Ljubljanskem gradu, prosili so me za vodenje dražbe vin. Malo znanja sem imel iz dražb v tujini.