Prelistano: Živeti

Avtor: Katarina Majerhold Naslov: Živeti Založba: Študentska založba, zbirka Koda Cena: 27 evrov

"Vdih in izdih, vdih in izdih, dihajte in vsako sekundo okušajte življenje – četudi na teoretski, čustven, čuten ali poduhovljen način," so besede, s katerimi filozofinja Katarina Majerhold konča svojo knjigo, v kateri se posveča življenju. Njegovim zagatam, preprekam, tesnobam, veselju, dobremu in zlu, lepotam in bolečinam. Kaj pomeni živeti? Kako lahko živimo? Kaj je resnica in etika življenja? Kaj njegova lepota in kaj slepilo?

Tem, kot so prijateljstvo, sreča, vrlina, ljubezen, seksualnost, resnica in svoboda, slepila, lepota ter homoseksualnost in multikulturalizem, se loteva skozi filozofski in zgodovinski diskurz, tega omehča, ga naredi poljudnega, oživi pa s sodobnimi misleci, primeri iz sočasne popularne kulture, družbene in politične realnosti ter osebnimi opazovanji, izpovedmi in občutenji. Lucidnost misli strmo narašča iz poglavja v poglavje, in če začetni zapisi o prijateljstvu in sreči delujejo nekoliko stopicajoče in kličejo po nekaj več inovativnosti, pa se veliki lok v intenzivnosti misli zgodi v esejih, ki sledijo.

Resnica in svoboda ter Slepila sta razdelka, v katerih nam avtorica poglobljeno predstavlja naslovljene koncepte in aktualna vprašanja, vezana nanje. Z oči nam snema tančico, ki si jo v imenu previdnosti, ideologije ali pa zaradi raznovrstnih manipulacij tako pogosto nadevamo. Opozarja na moč vednosti, njene oblike zlorabe in uporabe ter razgrinja režime proizvajanja resnice. Skozi osebno izpoved jasno pokaže tudi, kako je sodobna družbena resničnost še daleč od preseganja predsodkov in stereotipov. To filozofinja analizira skozi dojemanja homoseksualnosti. Spregovori o nelagodju in pritiskih, ki jih je kot lezbijka deležna.

Kot nam avtorica ne dovoli pogleda stran od določenih vprašanj in mehanizmov, ki ustvarjajo okoliščine našega sveta, pa nam – na neki ravni – daje tudi odvezo, in sicer ko pravi, da določene stvari jemljemo vse preveč resno, prevečkrat verjetno ravno sebe.

Opomni nas, da imamo opraviti z nepopolnim svetom, v katerem smo nepopolni tudi sami in v njem ustvarjamo nepopolne teorije, inovacije, umetniška dela in tehnične izdelke. Vse od naštetega ima zagotovo odlične posamezne lastnosti, ki se lahko nenehno tudi izboljšujejo. In to po principu poskusov in napak.