PRELISTANO: Sram

Avtor: Boris Cyrulnik Založba: Modrijan Cena: 19, 90 evra

Siroto, Borisa Cyrulnika, ki so mu nacisti ubili očeta in mater, so dali v rejniško družino. Med nacistično racijo so ga z odraslimi vred zajeli v Bordeauxu, vendar ga skritega na stranišču niso našli. Do konca vojne je delal na francoski kmetiji, kjer je prebil pod lažnim imenom Jean Labodre.

Razmišljanje o vprašanjih, kaj človeku pomaga preživeti v ogrožajočih okoliščinah, ga je usmerilo v študij o preučevanju človeške duše, lotil se je tudi pisanja poljudnoznanstvenih knjig s področja psihologije. V njih je obdelal različna čustvena in psihološka stanja ter zagate, med njimi tudi občutek sramu. Knjiga o vprašanju, kako se osvoboditi tega čustvenega stanja, je v Franciji izšla pred dvema letoma, v slovenskem prevodu pred kratkim.

Psihiater, ki je kot otrok doživljal močne občutke sramu, ker je bil brez družine in izgnan iz družbe, ki ga je imela za podčloveka, se je iz vrtinca osramočenosti uspešno izvil, v knjigi Sram: Če povem, bom umrl to stanje razgrajuje skozi različne psihološke in nevroznanstvene ter kulturološko-zgodovinske in družbene vidike.

Sram psihiater razkriva skozi vzvode moči, ki bdi nad nami le, dokler pogledu drugega dopustimo, da nas nadzira in ocenjuje. Sramu ni, kadar ni pogleda drugega, čeprav je ščepec tega občutka, upoštevanje drugega, socializacijsko pomemben element, ki že v najzgodnejši fazi življenja za subjekt pomeni vstop v polje moralnega, pojasni. A kaj je moralno in kaj ni, kaj je sramotno in kaj dopustno, kaj zaželeno in kaj prepovedano psihiater razgrinja skozi kulturno-zgodovinske primere, ki spodkopavajo enoznačni moralni kompas. V poljudnoznanstvenem kontekstu avtor tako spregovori o moralnem relativizmu, ki razgrinja oblak možnosti za posameznikovo etiko, raje kot od zunaj vsiljen pogled norme, ki tlači in nadzira. Ali kot na nekem mestu Cyrulnik zapiše, sram je orožje, ki ga ima javno mnenje za nadzor nad družbo.

O različnih izkušnjah sramu avtor piše tudi skozi terapevtske primere. Spregovori o zapuščenem, v rejniško družino prispelem otroku, spolno zlorabljenem otroku, mučeni in posiljeni ženski, judovskemu otroku v času nacizma, otrocih nacističnih staršev in temnopoltemu posamezniku, ki je doživljal rasistično nasilje. Razgrinja družinska, čustvena in družbena okolja, prepredena s predsodki, ki posameznike in posameznice razčlovečijo in na različne načine najgloblje prizadenejo. Pokaže posledice travm in tudi možnosti, da je mogoče občutke krivde in osramočenosti pustiti za seboj.

Sram lahko traja dve uri ali 20 let, nekje zapiše strokovnjak in poudari, da je pomembno o njem spregovoriti, pa naj bo to še tako težko in naj se zdi še tako nemogoče. "Kadar se ne izrazimo, se čustvo brez besed razodeva še močneje." Potlačitev pa izzove različne interakcije.

Pomemben poudarek daje tudi razvojno-psihološkemu vidiku. Otrok nima razloga za sram, dokler v svojem svetu ne opazi še drugega. Ko ga začne skrbeti, kakšen je v njegovih očeh, se začne nanj ozirati, mu dajati pomen in veljavo, takrat, kot pravi psihiater, se začne morala. Droben sram je dokaz dobrega biološkega dozorevanja in razvoja relacijskih spodobnosti. "Velik sram pa razkriva pretirano občutljivost, ki je blizu strahu, nagnjen k razosebljanju, da bi dali prostor drugemu."

Pomembno je torej, da nas predstava o sodbi drugega ne nadvlada. V čustveno varnem in spodbudnem socialnem okolju občutek sramu z leti zbledi, posameznik pa pomirjeno sprejme svojo nepopolnost in to, kar je. Manj postanemo odvisni od zunanjega pogleda in nelagodja, ki bi ga to lahko povzročilo. A to ne pomeni umanjkanje sočutja, občutka za drugega in skupnost ter empatijo. Nasprotno, gre le vzpostavitev meje za druge in načine dojemanja sebe.