PRELISTANO: Moj oče, psihiater Kanoni

Avtor: Črt Kanoni Založba: Mladinska knjiga Cena: 27,95 evra

Biografijo o profesorju Janezu Kanoniju je napisal njegov sin Črt Kanoni, dolgoletni radijski in televizijski novinar. Janez Kanoni je bil eden prvih slovenskih ekstremnih smučarjev, alpinist, glasbenik, filozof, vrhunski specialist na področju nevropsihiatrije in – če citiram Črta, avtorja knjige – "vse kar dobesedno kliče, da nekaj narediš iz tega".

Zgodba knjige se začne v otroštvu v proletarski družini v Šiški, kjer spoznamo, od kod njegova ljubezen do medicine. Njegova mati, odlična zeliščarica in porodničarka, mu je namreč prebirala knjige o naravnem zdravljenju in ga z "izostrenim čutom usmerjala v tiste dejavnosti, v katerih se je prepoznaval in pozneje prepoznal". Nato Janez odrašča s hribovskimi adrenalinskimi pustolovščinami, filozofskimi vprašanji, intenzivnim izobraževanjem po končanem študiju medicine v Parizu in Münchnu, kjer je navdušil predstojnika inštituta z "jasno sposobnostjo diagnosticiranja in z odličnimi sposobnostmi komuniciranja, zlasti brezhibnega nemškega jezika".

Knjiga pripoveduje o prvem zakonu z Duško, ki je razpadel zaradi njene psihične labilnosti. V tistem času je že začel službovati v Bolnišnici za duševne in živčne bolezni Studenec pri Ljubljani in nadobudno delo je prekinila druga svetovna vojna. Kanoni se je kalil tudi skozi hude preizkušnje med vojno, najprej je bil interniral na Rab, nato v koprsko ječo, pozneje pa je pri partizanih organiziral partizansko saniteto. V vojni se mu je zgodila ena najlepših stvari, saj je "pri štiridesetih letih postal fant, pubertetnik, do ušes zaljubljen v svojo princeso (Marijo), ki jo je našel tam, kjer je zagotovo ne bi nikoli iskal, še manj pa pričakoval. Prišlo je do organske sinteze dveh, ki sta imela neznansko srečo, da sta se našla sredi razburkanega narodovega prebujenja."

Zgodba se nato nadaljuje v povojnih letih, ko je bil Kanoni najprej imenovan za izrednega profesorja psihiatrije na ljubljanski medicinski fakulteti, potem pa še za direktorja Bolnišnice za duševne in živčne bolezni Ljubljana in na koncu svoje poklicne poti za glavnega republiškega inšpektorja za nevropsihiatrično službo.

Kanoni je bil poklican, izbran za to poslanstvo. Psihiatrija je bila njegov poklic in tudi del življenja, ne samo njegovega, temveč tudi njegove družine. Kanoni je s sobivanjem svoje družine z duševno bolnimi ljudmi naredil ogromno za stigmatizacijo psihiatrije in v tej strpnosti do drugačnih – "vsi drugačni, vsi enakopravni" – se kaže njegova veličina, odprtost.

Konec sedemdesetih let je umrl za "posledicami nenavadne bolezni, ki ga je obsodila na smrt tisti trenutek, ko jo je staknil v internaciji na otoku Rabu". Salmonela paratyphi mu je skozi počasno odmiranje črevesja vzela življenje.