Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
7. 9. 2013,
16.28

Osveženo pred

5 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

SMG

Sobota, 7. 9. 2013, 16.28

5 let, 10 mesecev

Poljubi, kri, drek, sperma – vse kot del ljubezni in smrti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Ivan Peternelj je znova navdušil z avtorskim projektom, ki prebuja erotično zaspanost.

Njegova vsebina žgečka v nedrjih in povzroča drget v stegnih…Gre za uspešno koprodukcijo Slovenskega mladinskega gledališča in ŠKUC gledališča.

Kdor ni bral Enajst tisoč batin, ni nikoli zares bral Apollinairea. Ves pesnik Alkoholov in Kaligramov je tu, njegova ljubezen do besed, njegova tako posebna interpunkcija, razbrzdana slikovitost, nesramne pokrajine, globoke obsesije..., je nekdo zapisal. In Peternelj je vse to s pomočjo Blaža Šefa, Tine Vrbnjak, Gorke Berden in Mihe Bezeljaka s pravo mero in v svojstveni maniri prelije v gledališki jezik.

Po zadnjih dveh uspešnih predstavah Amado mio ter Ribič in njegova duša, se Ivan Peternelj vrača s Enajst tisoč batinami Guillauma Apollinaira. »Njegov jezik je tako močan, da smo vse do premiere ogromno gledaliških atrakcij enostavno umaknili iz predstave. Bilo bi vsega preveč. Hotel sem, da je besedilo v prvem planu. Ta tekst je poezija,« je nekaj minut po premieri za naš portal povedal Peternelj. Apollinairov roman Enajst tisoč batin sodi med najbolj erotične zgodbe iz zakladnice svetovne književnosti, čeprav, kot je povedal, sta se nekega večera pogovarjala z Blažem Šefom, ki je v predstavi odličen, o »kurbariji v umetnosti«, se slikovito izrazi režiser, se nista ravno strinjala o tem…: »Najprej sva razmišljala o Markizu De Sadu, nakar me je Blaž spomnil na11 tisoč batin, ki sem jih sicer bral v srednji šoli …a se mi takrat to besedilo ni zdelo dovolj žgečkljivo. Ni me vzburilo…Bilo je preveč klanja. A po kolegovem priporočilu, sem ga prebral do konca. Vrhunsko! Nekateri so mnenja, da gre za najboljše delo Apollinaira…« je še dodal.

A o čem dejansko teče beseda? Pariz z začetka 20. stoletja je veljal za mesto luči in mesto pregrehe in pariški bordeli so verjetno imeli več obiskovalcev kot Eifflov stolp. Legendarna bordela Le Chabanais ali La Fleur blanche in mnogi drugi so bili hiše, kjer so se zbirali največji umetniki tistega časa pa tudi visoki politiki. Apollinaire je oboževal bordele. Pot njegovega junaka Monija Guzjebeskuja iz Bukarešte v Pariz in od tam daleč na vzhod skozi Rusijo tja do Japonske, se zdi inspirirana z notranjščino katere teh »znamenitih« hiš….

Peternelj naj bi kot peti prav tako nastopil v predstavi, kot ostarela, še vedno erotično polna in mična dama Dekadenca, a se je, ker bi ta vloga lahko odtegnila pozornost s knjižne predloge, v zadnjem trenutku odločil, da jo umakne…Sicer pa glede odnosa med režiserjem in igralcem, Ivan meni, da je takšen kot tisti med psom in mačko. Oba štartata iz čisto različnih ambicij. »Po drugi strani pa gre za vzajemen sporazum, kompromis. In ljubezen. Ker igralec mora režiserja navdihovati, da ta lahko z njim sploh dela. Igralec pa potrebuje režiserja, da ve, kaj hoče, in da ga usmerja. Gre za nenavadno partnerstvo, v katerem se neprenehoma lovita, se včasih silno razumeta, včasih nikakor. Največkrat sta vsak na svojem otoku in na sredini morja ustvarjata isto predstavo. Do kakšnega močnega zlitja pa je bolje, mislim, da med igralcem in režiserjem ne pride. So trenutki, ki jih težko zadržimo, podaljšamo. To je del gledališkega življenja. S tem se je treba sprijazniti.«

Po predstavah je … »Odprt in ranljiv. Tako kot vsi. Grem pod dolgo mrzlo prho, da sestopim. Takrat sem preveč buden, preveč občutljiv. In takrat ni dobro, da pristopi kakšen neprimeren človek. Lahko me sesuje.«

Ivan Peternelj pravi, da se nenehno spreminja v pogledu na svet, v svojem odnosu do ljudi in do samega sebe. »V etiki pač ne. Opustil sem sodbe. Življenje hočem sprejemati takšno, kakršno je. Opustil sem tudi vnaprej določene vzorce. Hočem, da se mi razširi pogled. Ozkost v pogledih povzroča neprijetnosti.«

Ali, kot bi rekel Apollinaire, skrajni čas je, da se ponovno prižgejo zvezde.

Ne spreglejte