Genetovi Služkinji v SMG vivisekcija družbenih in človeških odnosov

Kot je poudaril na današnji novinarski konferenci, gre za vedno aktualen tekst, ki govori o univerzalnih človeških vrednotah. Sam predstavo vidi tudi kot čudovito vivisekcijo družbenih in človeških odnosov.

Möderndorfer se je za režijo Služkinj odločil zaradi kakovosti samega teksta in zaradi igralske zasedbe, saj gre, kot je dejal, za zelo igralsko predstavo. Čeprav so to predstavo pogosto odigrali moški, je sam prepričan, da je Genet besedilo napisal za ženske. V predstavi tako nastopajo Janja Majzelj, Daša Doberšek in Olga Kacjan kot gostja.

Po besedah dramaturga predstave Blaža Lukana je v igri več plasti - iskrenost, igra in poezija - in pri uprizarjanju je potrebno upoštevati vse tri, kar so tudi storili. Predstava se začne in konča kot igra, je realistična, ohranili pa so tudi poezijo. Posebej so tokrat v predstavi izpostavili nivo upora, in sicer upora kot potrebe zaradi preživetja samega.

In če v Genetovi igri ena od služkinj iz nemoči do upora naredi samomor, se to v predstavi SMG ne zgodi. Kot pravi Möderndorfer, namreč takšna rešitev bolj ustreza času, v katerem živimo. To je času, ko smo pravzaprav ves čas v uporu in se mora nekaj zgoditi. Zato tudi predstava pušča možnost nadaljevanja upora.

Kot je še izpostavil režiser, se v igri luščijo plasti in tako vse bolj prihajamo do bistva človeka. Sam predstavo vidi tudi kot čudovito vivisekcijo družbenih in človeških odnosov. Temu pa ustreza tudi asketska scenografija, ki je lahko po njegovih besedah "secirnica, kopalnica, garderobna omara, arena,...". Zanjo je poskrbel Branko Hojnik, kostumi pa so delo Alana Hranitelja.

Ustvarjalci so se odločili še za prvi prevod Radojke Vrančič, pri čemer so izvedli le minimalne posodobitve, nekatere stvari pa namenoma pustili arhaične, je dejal Lukan. Premiera predstave bo 20. septembra ob 20. uri v dvorani Stare pošte.

Kontroverzni francoski dramatik Jean Genet ni bil le intriganten ustvarjalec, temveč tudi sam vselej na družbenem robu. Med letoma 1937 in 1943 je bil 13-krat v zaporu in izgnan iz petih držav. Tudi v Služkinjah raziskuje lastni položaj, se pravi položaj človeka in umetnika z družbenega dna, kamor spadata služkinji Claire in Solange v odnosu do Madame in družbe nasploh.

Igra Služkinji je bravurozna in subtilna študija različnih čustvenih stanj, ki jih preigravata služkinji Claire in Solange. Slednji kar naprej igrata resničnost, vendar ne takšne, kakršna je, in tudi ne takšne, kakršna naj bi bila, ampak takšno, kot jo opredeljuje njun strah pred resničnostjo, so zapisali v gledališču.