SiolNET. Trendi Kultura
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Petra Škofic Damjan: Poučevanje? Mi imamo noge, oni pa kolesa.

1

termometer

Prva Slovenka z licenco poučevanja plesa na vozičkih, ki stopa na novo plesno pot, poudarja, da so zanjo sposobni plesati vsi, če le imajo željo, ne glede na omejitve, ki jim jih postavlja življenje.

Plesni užitek prav za vse "Moje izkušnje z osebami s posebnimi potrebami so enake kot z drugimi ljudmi. Na njih nikoli nisem gledala drugače, nikoli nisem poudarjala njihove motnje ali jih zaradi tega pomilovala. Zame so bili in bodo osebe, ki si želijo plesati in uživati v življenju, kar si želimo tako ali tako vsi," uvodoma poudari Petra Škofic Damjan in doda, da se kot plesna učiteljica vedno trudi prilagajati plesne ure skupini tečajnikov, pa naj so ti na vozičkih, hodeči, upokojenci, gluhi ali osebe z motnjami v razvoju: "Želim si vsem približati ples na način, ki jim bo najbližji. Zato nikoli ne delam razlik, zame so vsi sposobni plesati, če le imajo željo."

Petra že dolga leta dela kot plesna učiteljica, a se razlikuje od marsikatere druge učiteljice, saj poučuje ples prav vse, ne glede na omejitve, ki jim jih postavlja življenje. "Prek plesa sem spoznala, da je veliko ljudi izključenih zaradi predsodkov družbe, zato sem se s pomočjo plesne šole, ki me je kot edino kandidatko poslala na izobraževanje, odločila, da poskusim poučevanje plesa na vozičkih, in ugotovila, da je to prav luštno delo. Da tudi pri teh ljudeh vidiš tisto srečo, da lahko plešejo, da res uživajo," iskrivo pove nekdanja plesalka latinskoameriških in standardnih plesov, ki je po poškodbi kolena in "pobegu" še zadnjega plesalca pred leti tekmovalno kariero obesila na klin in se odločila, da bo svojo ljubezen do plesa gojila ob poučevanju otrok in odraslih, vseh, ki želijo uživati v plesu.

Ples na vozičkih lepa izkušnja tudi za hodeče plesalce Petra se je izobraževala na Nizozemskem, v zibelki plesa na kolesih, in postala prva Slovenka z licenco poučevanja plesa na vozičkih, hkrati pa tudi glasnica tega znanja v Sloveniji. S svojimi plesnimi varovanci na vozičkih je požela vrsto odličnih dosežkov na mednarodnem tekmovanju na Nizozemskem, od koder se vsako leto vračajo z medaljami. Plesni klub Zebra na čelu s Škofic Damjanovo, ki je lani štafeto predala Klemnu Pirmanu in Andreju Novotnyju, je oral ledino in postavljal nove smernice temu plesu na slovenskih tleh, kjer je 8. decembra letos doživel tudi prvo državno tekmovanje v latinskoameriških in standardnih plesih na vozičkih.

Sogovornica omeni, da se gibalno oviranim plesalcem vsako leto pridruži kakšen novinec, ki zbere dovolj poguma in volje, večna težava pa je prirast hodečih plesalcev. "Za hodečega plesalca je to res lepa izkušnja. Znebiš se nekih predsodkov, za nameček pa so plesalci na vozičkih krasna družba, nikakor niso zamorjeni, na treningih je včasih celo preveč veselo. Hodeči plesalci se naučijo plesati, saj so koraki zanje povsem isti, če plešejo z osebo na vozičku ali s hodečo osebo, tako da dobijo dobro plesno znanje," poudarja plesna učiteljica, ki ji je največ preglavic vedno povzročalo iskanje prostora, dostopnega z vozičkom in z za vozičke dostopnimi stranišči.

"Poučevanje? Mi imamo noge, oni imajo kolesa, kot lahko gremo mi naprej in nazaj, lahko gredo tudi oni," je Petra plesno enakopravnost ponotranjila med izobraževanjem, ki je potekalo na vozičku. Tako je najprej pokazala korake za hodeče plesalce, potem pa v vozičku premike za plesalce na vozičkih. "Če lahko vstaneš, je luštno plesati na vozičku," še doda plesalka, ki je invalidom sestavljala tudi koreografije za tekmovanja ter leta 2010 v vlogi vodje, režiserke in koreografinje na noge postavila dve plesni predstavi – A res? in Zapelji me –, s katerima so občinstvu želeli približati sposobnosti invalidov. Priznati je treba, da jim je velikopotezno uspelo.

"Ker so zelo nezapleteni, jih nisem hotela omejiti, saj je to najlepše, kar imajo" Še pred plesalci na vozičkih se je Petra srečala s poučevanjem gluhih, ki jih je pripravljala za maturantski ples. Čeprav je na plesnih urah imela prevajalko, se je naučila kretati celotno četvorko, da je izobraževalni proces stekel kar najbolj gladko.

Prav tako je plesnih korakov učila tudi osebe z Downovim sindromom, tako otroke kot odrasle. "S starejšimi ni bilo težko delati, ker so že bili navajeni, da imajo usmerjeno pozornost, prav tako so dovolj plesnih gibov že imeli privzgojenih od otroštva. Z njimi je bilo res prijetno delati, ker zelo radi plešejo in imajo zelo dober ritem in posluh. Z mlajšimi je bilo precej težko, saj niso dolgo zdržali osredotočeni na ples. Ko se me spoznali, so vedeli, kje so moje meje in okviri, in so uživali sto na uro. Sem jim pa delno pustila njihovo svobodo izražanja. Ker so zelo nezapleteni, jih nisem hotela omejiti, saj je to najlepše, kar imajo."

Med njenimi tečajniki so pogosto tudi plesalci, ki se srečujejo z osebnimi omejitvami, češ da so leseni, da se nečesa ne morejo naučiti, da imajo tremo, a se jih Škofic Damjanova spretno loti: "Preslišim jih. Poskusim jim dokazati, da kjer je volja, je vse mogoče. Povem jim, da nekateri pridejo do cilja hitreje, drugi počasneje, a če je želja, pride do cilja vsak." Takšno je tudi njeno sporočilo ljubljanskim upokojencem, ki jo vsak december povabijo v dom upokojencev na Tabor, kjer za njihovo božično-novoletno zabavo pripravi plesno točko.

Celotna paleta plesnega znanja za najmlajše Njen trenutni vsakdan je posvečen poučevanju plesa najmlajših na Britanski mednarodni šoli v Ljubljani, kjer uspešno išče ključ do otroških src, da kljub različnim zanimanjem vzljubijo plesni gib. "Letos sem si zastavila cilj, da bom otroke naučila vse zvrsti plesa, da osvojijo celotno paleto plesa, saj se mi to zdi kot širša izobrazba," razgrne svoj načrt učiteljica, ki je malčke od vrtca do šestega razreda letos že vpeljala v osnove jazz baleta ter latinskoameriških in standardnih plesov, pred prazniki pa so na njeno koreografijo pripravili plesno-gledališko predstavo o stavkajočem Božičku, ki mu je skupnost pomagala rešiti božič.

"Moja vizija je, da lahko pleše vsak, ki si to želi, ni omejitev. Želim si, da bi čim več ljudi plesalo, saj je ples tisto veselje, ki ga lahko človek najde v sebi ali v drugem," se Škofic Damjanova smelo podaja na novo pot, pot vodje samostojne plesne šole, ki bo vrata odprla že januarja. Kot pravi, bo v plesni šoli dala poudarek kakovostnim, izobraženim učiteljem in raznovrstnim programom, v Slovenijo pa želi pripeljati tudi nekaj novosti, kot je na primer bollywood dance, zmes hip hopa, street jazza in orientalskih plesov. Prihodnje poletje namerava v Brazilijo "narabutat" še nove plese, da bi na slovenski plesni sceni zavel svež veter, prav tako pa si želi obuditi nekdanjo tradicijo plesnih večerov ob živi glasbi, "da bi s plesom našli nekaj svetlobe v današnji sivini".

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin