Petek, 2. 11. 2018, 15.37
6 let
Obzidje Emone: grozilo mu je rušenje, a je na veselje plezalcev ostalo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,17
Rimski zid v ljubljanski četrti Mirje so arheologi odkrili v prvem desetletju prejšnjega stoletja, nekoliko pozneje mu je grozila rušitev, nato pa so ga prenovili in interpretirali po Plečnikovih načrtih. Zgodovinski spomenik s parkom je tako že dobrih sto let del različnih ljubljanskih obdobij.
Rimski zid na Mirju se je do danes globoko vpletel v ljubljanski vsakdan in kolektivno zavest, pri tem pa zavzel različne funkcije. Je del mestnega tkiva in kot arheološki park pomeni pomembno in bogato mestno dediščino, naravo v mestu, možnost mirnega prehoda med cestami in ulicami, kraj druženja, stičišče preteklosti in sedanjosti, kraj odmika, sprehajališče ter tudi rekreacijsko površino, če pomislimo na plezalce, ki se pogosto urijo na antičnem zidu.
Skoraj v celoti ohranjen južni krak obzidja je Emone je v prvem desetletju 20. stoletje arheolog Schmid rekonstruiral do enotne višine, površino pa zaščitil s travo, v tridesetih letih je bil spomenik nato prenovljen po Plečnikovih načrtih.
Odkritja z začetka prejšnjega stoletja
Južni del Emone in s tem tudi del njenega obzidja so odkrili v začetku prejšnjega stoletja. To je bilo v času prvih velikih arheoloških raziskav pod vodstvom arheologa Walterja Schmida, kustosa takratnega Deželnega muzeja.
Po izkopavanjih je Schmid ostanek obzidja v prvem desetletju 20. stoletja rekonstruiral do enotne višine in okrepil z notranjim nasipom, na vrhu pa ga je zaščitil s travno rušo. Najdišče je arheolog želel zavarovati in ga preurediti v veliki muzej Emone, v svojem članku z naslovom Produkcija antične preteklosti: Ljubljana, rimski zid na Mirju ter teorija akterja in mreže piše kustosinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana Bernarda Županek.
Rimski zid iz leta 1928, pred Plečnikovo ureditvijo
Zid so zaradi oviranja prometa hoteli zrušiti
V letih, ki so sledila, so rimski zid večkrat popravljali, vendar neustrezno in je bil v slabem stanju. Po prvi svetovni vojni pa je ta ob vseh zamislih in načrtih za širitev Ljubljane nekaterim bil celo v napoto. Pomenil je oviro za promet, po mnenju nekaterih je kazil podobo mesta, z njegovo odstranitvijo pa bi v tem delu mesta povečali tudi zemljišča za gradnjo meščanskih vil.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je tako oblikovala iniciativa za njegov rušitev, vendar se je v njegov bran odločno postavil konservator France Stele, o zgodovini percepcije rimskega zidu tudi piše arheologinja Bernarda Županek.
Piramido je v svoji interpretaciji arheološkega parka južnega dela obzidja dal postaviti Jože Plečnik. Ni izvirno rimska, temveč jo je arhitekt zasnoval po vzoru piramide, ki si jo je družina Cestijev kot nagrobni spomenik postavila na Vii Appii v Rimu. Na začetku je bila prekrita s travo, pozneje so jo odstranili.
Stele je v prizadevanjih za njegovo ohranitev in prenovo napisal knjižico z naslovom V obrambo rimskega zidu na Mirju, s tem ciljem pa se je povezal tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom. Zadnji je v tem obdobju že veljal za avtoriteto na svojem področju in je navdih za svoje delo močno črpal v antiki. Leta 1926 pa je Plečnik začel snovati predloge za ureditev obzidja v arheološki park.
Plečnikova ureditev rimskega zidu
Novembra leta 1928 so tako na ljubljanski občinski seji razpravljali o ureditvi zidu po Plečnikovih načrtih. Odločitev je padla, obzidja niso porušili, temveč so ga med letoma 1936 in 1938 prenovili po Plečnikovih načrtih.
Pri ureditvi spomenika, pričevanja nekdanje Emone, je avtor sledil načelom ohranjanja, vendar pa mu je z interpretacijo elementov rimske arhitekture veliko tudi dodal. Želel je ustvariti vtis bogatejšega arheološkega parka in tako je antični spomenik precej spremenil.
Oblikoval je nova vhoda, dodal piramide, postavil stebre in zgradil obokan lapidarij z najdbami iz bližnjih emonskih hiš, za obzidjem pa je uredil park z arhitekturnimi antičnimi elementi. Na strani Mirja je dal zasaditi tudi linijo topolov.
Piramide so prišle s Plečnikovo prenovo
Rimski zid na Mirju je Plečnik precej spremenil.
A se Plečnikova interpretacija rimskega zidu do danes ni ohranila v celoti. Kmalu po ureditvi so podrli zemljeni piramidi, ki sta na dežju začeli kmalu propadati. Arhitekt ju je postavil na notranjo stran zidu ob glavnem rimskem vhodu.
Po drugi svetovni vojni, kot navaja Bernarda Županek, so ob prevladi ostrejših kriterijev v ohranjanju spomenikov v njihovem izvirniku na rimskem zidu spremenili še nekatere druge Plečnikove elemente.
Tako je piramida nad prehodom v Murnikovo ulico ostala brez poraščene trave, odstranili pa so tudi nekdanji drevored topolov na Mirju. Da so drevesa posekali na zunanji strani, je po besedah arheologinje Ive Curk, ki jih v članku navaja Bernarda Županek, dosegel Jaro Šašel, zagovornik znanstvene prostorske razlage obzidja. "Na tak način spomenik (brez dreves, op. a.) kaže negostoljubno podobo, ki naj bi jo mestno obrambno obzidje tudi nekoč kazalo prihajajočim," je še utemeljitev arheologinje Curkove.
Čeprav je bilo načrtov brisanja Plečnikovih interpretacij rimskega zidu v tistem času še več, so druga ostala in je v Rimski zid na Mirju v sklopu Plečnikovih del v Ljubljani danes zaščiten kot kulturni spomenik.
Javni prostor, kjer je Emona v ospredju
S Plečnikovim posegom v del emonskega obzidja in njegovo okolico pa je, kot podčrta Bernarda Županek, Ljubljana "prvič dobila javen prostor, kjer je bila emonska antika eksplicitno postavljena v ospredje". Plečnik je vtis antike poustvaril še z dodanimi interpretacijami elementi rimske arhitekture, arheološki spomeniški park pa tako zapolnil z izvornimi, starimi in novimi deli.
Preberite še:
