Petek, 5. 4. 2019, 7.25
10 mesecev, 1 teden
90 let Jurija Součka: Ne morem vendar umreti kot Melkijad!
Jurij Souček je lastnik tistega legendarnega glasu, ki smo ga kot otroci najraje poslušali. In kot palčka Smuka, kobilico Flipa ali pujsa Melkijada ga naši otroci z odprtimi usti poslušajo še danes. Danes praznuje okroglih 90 let.
Na svoj 83. rojstni dan ste dejali, da spadate med dinozavre. Kdaj človek postane dinozaver in kako se bori proti izumrtju?
(Smeh, op. a.) Moja mama je dočakala 96 let in mislim, da imam po njeni strani dobro genetsko zasnovo. Se pa človek v življenju trudi, da tudi dobre gene skvari.
Ste imeli kakšne razvade, s katerimi ste jih kvarili?
Ko se znajdeš v dobri družbi, se hitro pregrešiš. Zaradi kajenja mi piskajo pljuča, pa že 20 let ne kadim več. Najraje sem kadil cigarete Dunhill, celo v Trst sem jih hodil kupovat. Nato sem prešel na pipo, kar je še huje, saj sem si z njo luknjo dobesedno vrtal v želodec (smeh).
Ste ob praznovanju čutili kaj nostalgije za dobrimi starimi časi?
Veste, da sploh nisem vedel, koliko sem star. Še za ženo ne vem.
Kdaj človek preneha šteti leta?
Mislil sem, da jih imam 84. Vedeževalka mi je napovedala, da me v 83. letu čaka neka nevarnost. Ker sem mislil, da jih imam že 84, sem si pošteno oddahnil. K "šlogarcam" sicer ne hodim, ampak obšla me je neka slutnja in sem šel. Videti je, da je naša generacija precej posrečena. Hudičevo slabo se nam je godilo, pa še kar vztrajamo. Prestali smo stradanje, "matranje", drugo svetovno vojno, delovne brigade, napetosti, slab alkohol z obilico metila (smeh) ...
Kako ste vedeli, da ste poklicani za igralski poklic?
Že okolica ti da vedeti, da si malo drugačen. Zaznamovan sem bil že od zgodnjih otroških let. Pri štirih ali petih letih sem že znal brati, zelo rad sem obiskoval lutkovno gledališče. Oče me je na predstave vozil ob nedeljah dopoldne, vmes se je šel sprehajat po Tivoliju. Lutke so me že takrat očarale, zato obisk lutkovnih predstav toplo priporočam današnjim otrokom. Tam se prebudi domišljija, oživlja se desna polovica možganov. So bile pa lutke takrat vodene, ne tako kot danes, ko namesto lutk lahko naletiš na nage babe (smeh).
So bili otroci tudi takrat tako spontani kot danes?
Ne, precej manj. Več spoštovanja so imeli in bolj očarani so bili nad dogodki.
Prej ste omenjali, da se je vaši generaciji godilo hudičevo slabo. Če se ozrete nazaj, kdaj se vam je zdelo, da se vam je vendarle odprlo?
Težko rečem. Umetniki smo vedno malo uporniški. Mogoče drugače vidimo svet. Trikrat sem ustanovil gledališče in lahko rečem, da mi je bilo takrat lepo.
Kako se spominjate prvih trenutkov v teatru?
V drugem letniku akademije sem postal stalni statist v Drami, sodeloval sem tudi kot pomočnik pri spremembah dejanj. Včasih je bilo na odru ogromno "kuliserije" in za vsako dejanje je bila velika in dolga sprememba. V gledališču je takrat veljal realizem, tudi sceno so skušali približati realni situaciji, medtem ko so odri danes bolj prazni kot ne.
Tudi način igre je bil včasih drugačen. Pred leti je bila igra bolj usmerjena na čustva, na katarzo, solze, občinstvo je bilo treba spraviti v neki čustveni svet. Današnji teater je predvsem racionalen. Včasih sta bila pri igralcih pomembna talent in glas, danes pa se igralce izbira predvsem glede na tip. Talent je sicer dobrodošel in pride prav, a ga pogosto lahko nadomeščajo pridnost, vztrajnost in videz, medtem ko se nadarjenost in genialnost bolj pričakujeta od režiserjev.
V pokoju ste že 18 let. Kaj za vas pomeni biti v pokoju?
Še vedno sem dejaven. Saj veste, kako je, če te potrebujejo in če menijo, da si dober, te mogoče kdaj še vzamejo. Vendar pa se je tudi v gledališčih precej spremenilo. Starejših igralcev v naših gledališčih na odrih ni več videti. Danes lahko mlajši igrajo stare, suhi debele. Poštenega, normalnega Cankarja na odru že kakšnih 20 let ni bilo videti. Sicer pa je vprašanje, kaj je za koga normalno.
Kje ste trenutno dejavni?
V Mini teatru še vedno igram v Cankarjevem Kurentu, medtem ko smo s Pipijem in Melkijadom končali. Sem že kar malce betežen (smeh). To je predstava, ki je doživela svoj klimaks, bila je stvar določenega trenutka neke generacije in je z njo verjetno odpujsala. Ne morem vendar umreti kot Melkijad. Navsezadnje sem bil ali pa vsaj soustvarjal slovenski avantgardni teater. Že leta 1968 sem se v Arrabalovem arhitektu slekel do "Mandića" in bil jugoslovanska gledališka atrakcija. Seveda pa ni samo to avantgarda. Upam, da se razumemo!
Kako ste takrat gledali na goloto na odru?
Golota je zelo relativna stvar. Predstavo sem spoznal v Parizu, kjer sem bil kot štipendist Prešernovega sklada na polletnem izobraževanju. Tam sem s pomočjo Janeza Negra, poznejšega dramaturga Drame spoznaval francoski avantgardizem in ga samostojno prenašal v Malo dramo. Arrabalov Asirski cesar in Dubillarjeve Naivne lastovke so iz tega obdobja.
Pa je imela ta golota kakšno funkcijo?
Seveda, asirski cesar, glavni junak te blasfemične igre, izziva boga in zaradi te vloge bi me skoraj izključili iz Katoliške cerkve. Precej časa sem vložil v to, da sem premagal sram – med prazniki sem se denimo gol sprehajal mimo vratarja in čistilke po Drami in si s tem utrjeval samozavest.
Spomnim se, da mi je Bojan Štih, takratni direktor Drame, tik pred premiero dejal, da s to predstavo nima nič in da je to moja last. Med obiskovalci so v prvi vrsti sedeli Josip in Nada Vidmar ter Zdenka Kidrič. Kar naenkrat se je sredi predstave – ta je bila res dolga in imela je ogromno besedila – zaslišal neki grozen zvok, kot bi nekdo nespodobno izpustil vetrove. Trdno sem bil prepričan, da predsednik akademije Vidmar nespodobno protestira, v resnici pa se je prilepil na plastični stol, ki smo jih na novo uvedli v Mali drami, in ob premiku se je sprožil tak zvok. Arrabala so ukinili po 34. predstavi, in to pri polni dvorani. Češ da ne gre za cenzuro, ampak da vseeno raje kar končajmo. Nisem prepričan, da je to storila politika. Bolj imam na sumu nevoščljive kolege.
Kakšen je bil odziv občinstva?
Ta predstava še vedno ni presežena in je ena tistih, ki je že zapisana v analih SNG.
Danes je stik s politiko na vsakem koraku. Kako je bilo nekoč? Ste se sami kdaj ukvarjali s politiko?
Seveda. Med drugim sem bil tudi predsednik sveta Drame. Vedno sem bil malo naiven. Mislil sem, da bom lahko s tem pomagal spremeniti določene stvari. Kulturo sem iskal tudi v partijskih dokumentih, pa je nisem našel. No, kmalu sem spoznal, da je za umetnika bolje, da se s politiko ne ukvarja.
Kako so vas sprejemali kritiki?
Nekako sem bil podprvak Drame. Dejstvo pa je, da s talentom lahko prideš pri nas le do določene stopnje, za kaj več pa potrebuješ tudi drugačno podporo.
Vsi poznamo vaš glas …
Moj glas je zelo značilen. Na Akademiji so nas učili, da moraš govoriti "bolj na dol". Skoraj ves čas študija nisem spregovoril s svojim glasom, saj sem ponavadi igral očeta svojih sošolcev, ki so bili princi, kraljeviči, skratka pozitivci.
Kdo in kaj vas je pritegnil k risankam?
Kar zgodilo se je. Mislim pa, da je bila storjena napaka, da so risanke začeli sinhronizirati filmarji in ne radijci. Kdor je namreč dober na radiu, bo dober tudi v risankah. Prva risanka, pri kateri sem sodeloval, je bila Čebelica Maja. V naših časih se je še delalo na Triglav filmu, saj na televiziji niso imeli potrebnih aparatur. Stiskali smo se pod eno samo odejo, spremljali figurice in jim skušali vdihniti karakter.
Vaš glas je v vsaki drugi risanki … Zakaj ste bili tako dobri?
To pa morate vprašati koga drugega, sicer pa so otroci tisti, ki med izvajalci naredijo selekcijo. Na to nimajo vpliva niti politika niti odrasli. Nekoga poslušajo, pri nekom drugem pa se bodo šli raje lovit. Tudi z radijskimi igrami, ki jih ponavljajo v nedogled, je podobno. Če bi lahko sklepali v "težkih" časih, ki so pri nas, odkar pomnim, pametne pogodbe, bi bil kar spodobno bogat, ker bi lahko živel od tantiem. Tako pa je naša generacija najprej delala za slavo, čast in skromne honorarčke, kot to amaterji počnejo še danes. Šele z nastopom komercialne dobe in ko je samoupravni sistem popustil, se je redkim igralcem posrečilo malce zadihati. No, med njimi ni nikogar iz naše upokojenske generacije.
Kateri junak iz risank vam je najljubši?
Miškolin. Ta mi je bil všeč že kot otroku. Priredil in uprizoril sem ga že pred davnimi leti na črno-beli televiziji in še mnogo pozneje, ko sem ga priredil za Mini teater.
V enem od intervjujev ste omenjali, da boste svoje življenje popisali v knjigi spominov. Kdaj jo bomo lahko vzeli v roke?
Za pisanje in obujanje spominov bi se moral odločiti že prej in se zapreti v razne institucije, pa se mi ni dalo. V enem od intervjujev sem nekoč pomotoma pomešal imena kolegov, pa so že vsi poskočili. Mogoče bom poskusil kaj posneti s hčerkino pomočjo, tako da bi mi ona zastavljala vprašanja, saj sploh ne vem, kaj bi mlade ljudi danes sploh zanimalo. Ne bi rad opravljal, našteval, kje sem se rodil, hodil v šolo in podobno, saj je to zapisano že v vsakem leksikonu. Obujanje spominov je zelo nehvaležno, saj ima vsak od sodobnikov na iste situacije svoj pogled, ki bo morda drugačen od mojega. Rad bi na dogodke, ki so bili v določenem obdobju za Dramo, ki sem ji bil vse življenje zvest, tudi usodni, pogledal s humorjem. Če se bo le dalo.
8