Matej Kejžar: Danes je treba hitro menjati plošče, ni več poglabljanja

Mednarodna potujoča manifestacija Pajek v Belem tako kot prejšnje potuje med različnimi evropskimi mesti: Lyonom, Ljubljano, Berlinom, Brusljem, Zagrebom in Atenami. Tokrat se bo Pajek v belem ustavil v Ljubljani v sredo, 28. maja, v Stari Elektrarni. Ob 20. uri se bo začel s solo predstavo mantra argentinskega koreografa Nicholasa F. Rosesa, nadaljeval uro pozneje s premiero sola slovenskega plesalca in koreografa Mateja Kejžarja z naslovom Bela, končal pa s koncertom avdio-vizualnega kolektiva iz Ljubljane Your Gay Thoughts.

Pajek je nastal v obdobju, ko je bil Matej Kejžar član mednarodne plesne skupine Rosas, spodbudila ga je želja po oblikovanju mreže umetnikov in dogodkov, ki bi skozi različna izhodišča, velikokrat tudi nasprotujoča, premišljevali o sodobni plesni umetnosti v času, ko je sodobni ples postal že tradicionalen, pojasnjuje vzgib nastanka mednarodne potujoče umetniške manifestacije eden od njegovih pobudnikov in ustanoviteljev plesalec in koreograf Matej Kejžar.

In res, Pajek se je zgodil, v preteklih letih večkrat, pred nami je tudi njegova nova izdaja, ki je pred Ljubljano že obiskala Bruselj, Lyon, Berlin in Atene. V okviru te se s svojim solom predstavlja mladi argentinski koreograf Nicholas F. Roses, ki velja za enega izmed vročih upov priznane amsterdamske koreografske akademije SNDO, kjer je svoje šolanje med drugim končal tudi Kejžar.

V predstavi mantra se njen avtor posveča trdni vezi med plesalcem in glasbo, prvinskemu odnosu med gibom in zvokom, iskanju plesnih tehnik in koreografskih orodij za povezovanje različnih jezikov na odru.

Kejžar v svoji novi predstavi pod naslovom Bela prav tako raziskuje avtorski jezik, umeščen v postsodobni ples. Tega opisuje skozi večjo družbeno zaznavnost, onkraj zanimanja za končni produkt, čeprav z jasnimi zavestnimi odločitvami, kaj bo del odrske prezentacije, spreminjanje in prilagajanje kontekstov, v katerih se znajde kot posameznik in kot umetnik, predvsem pa skozi predanost ritualu. Solo predstavo Bela Kejžar posveča tudi vsem barvno slepim.

"Bela obdeluje lastno vsakodnevno prakso kot ritual. Ta mojih zadnjih sedem let pomeni vsakodnevno delo v studiu," pojasnjuje plesalec. V določenem trenutku lahko njegovo delo, ob tem ko na primer dela trebušnjake, spominja na vadbo v fitnesu, v drugem trenutku se lahko znajde v kontekstu, ki je primerljiv z galerijskim prostorom, nato se prelevi v vlogo akterja na odru. "V studiu vsak dan vadim tudi nastopanje," še pravi. Vsi ti različni prostorski konteksti, ki se odvijajo med njegovim delom, pa izzovejo oziroma zahtevajo drugačno telo, drugačen gibalni in plesni jezik, različne prisotnosti, zaznave, odzive in razmerja. "Kot bi se v enem telesu hkrati znašli šaman, panker, baletnik in pop ikona," pojasni. Prav tako, kot se dogaja tudi v primeru Bele, kjer je telo, prisotnost na odru lahko grda, fetišizirana, lepa, skulpturna ali grozeča.

"Formo ritualnosti, s katero se ukvarjam v zadnji predstavi, sem zapopadel zaradi vztrajnosti, predanosti in naivnosti v delu. Zdi se mi dobro, da se v stvari spustiš naivno, kot otrok. Pri teh stvareh vztrajaš toliko časa, da najdeš tudi rešitve. Ritual te vedno nekam pripelje. Cilj je jasen, mora pa trajati nekaj časa, da je dosežen namen." Prav pomen kontekstov, pa naj bodo prostorski, s tem pa tudi družbeni in kulturni, ter pomen časa je Kejžar združil v svojem načelu Prostor-Čas Re-miks.

"To je moja pogruntavščina, po kateri oblikujem ure. Na teh se preigravam z različnimi oblikami v telesu, v zaznavi, razmerjih in kontekstih. Mešam jih med seboj kot nekakšen didžej." Prav v tem pa je mogoče prebirati tudi značilnost postsodobnega plesa, ki zelo neposredno zaznava družbeni kontekst, v katerem nastaja, opozarja plesalec. "Mlajše generacije so tako hitre v preklapljanju. Poglabljanja pri njih skorajda ne zaznaš. Zato je pri njih treba tako hitro menjati plate, če govorim v prispodobi didžeja."

Med singapurskimi stroji in brazilsko odprtostjo Kejžar poudarja, da v svojem ustvarjanju izhaja iz prakse, izkušenj. V zadnjih petih letih jih je veliko pridobil prav med delom z znamenito plesno skupino Rosas, s katero je na turnejah prepotoval svet. Imeli so 180 predstav v enem letu, pri čemer pa je po svetu potoval še zaradi svojih avtorskih projektov, ki jih je kot koreograf pripravljal na Nizozemskem, Tajvanu, v Belgiji, Avstriji, Singapurju in Braziliji.

Ta izkušnja ga je naučila objektivizacije lastnega dela, lastnega telesa in uprizarjanja na odru. Spet različne izkušnje iz posameznih družbenih okoljih, kjer je delal, kot na primer v Singapurju in Braziliji, pa so v njegovo ustvarjanje prinesle tudi osebno doživljanje. Tako so ga zaznamovali singapurska red in disciplina, telesa kot stroji ter brazilske odprtost, sproščenost in spontanost, našteva dva robova, ekstrema, ki jih v svojem delu prepleta ter vnaša z različnimi poudarki.

Kejžarja vse bolj zanimajo kulturna, kontekstualna, prostorska in časovna presečišča. "Zanima me ta ritualni moment usmerjenosti in predanosti cilju. Ne glede na to, da se na poti do tega lahko zgodijo napake. V jasni obliki in cilju, ki se skozi vsakodnevni ritual dela lahko rojeva, obenem pa umira, se prilagajajo." A kar je pomembno, kot še poudarja, je, da je v njegovem delu praksa koncept, pri čemer se je skozi postsodobno resničnost naučil še tega, da je tudi napaka del dela. "Ne stremim k izčiščeni estetski formi, temveč k temu, da se gibljemo med različnimi prostori in časi, zavestmi, med tem, kar znamo in česar ne znamo. Nekdo je lahko dober v napakah. Drugi v deviacijah, na primer."