"Mariborska nadškofija je največji dolžnik državnim bankam"

Namesto institucije, ki se sicer postavlja v vlogo moralnega razsodnika, se v primeru projekta Igra o Antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji v vlogo razpravljavca o etiki in morali postavi umetnost. Umetnost, ki jo ustvarjalci predstave, kolektiv Was ist Maribor?, razumejo skozi njen kritični in angažirani naboj z do neke mere realnimi učinki. V tem primeru s tem, da bi dosegli javno razpravo, za katero si želijo, da bi jo oratorij o skoraj milijardnem dolgu mariborske nadškofije spodbudil.

Da bi se (ponovno) ukvarjali z "največjo dolžniško zgodbo v času Slovenije, ki kronološko pomeni začetek razkroja socialne države", so se člani imenovanega umetniškega kolektiva, dramaturginja Andreja Kopač, režiserja Sebastijan Horvat in Matjaž Latin ter igralec Aljoša Ternovšek lotili projekta z naslovom Igra o Antikristu. "Skoraj milijardni dolg, ki si ga je škofija pridelala s svojim manevriranjem in ki še danes jemlje kruh tako vernikom kot upnikom, pomeni začetek velikega proračunskega primanjkljaja, ki je sprožil kolos državnih rezov v najbolj občutljiva družbena tkiva. Celotna država vse od tedaj plačuje dolgove. Ali vemo, koliko? Vemo, komu? V čigavem imenu?" umetniki na glas zastavljajo vprašanja.

Zakaj Cerkev ne vrača svojega dolga? "V tem trenutku je logika Cerkve in države postala enaka. Meja med njima se zabrisuje, vse pa je na neki način tudi emblem diskurza krize in dolga. V predstavi se tako ukvarjamo s težavo Cerkve in slovenske države. Tematiziramo denar, versko institucijo in odpuščanje," pojasnjuje Andreja Kopač.

Tudi Aljoša Ternovšek je kritičen: "Mariborska nadškofija je največji dolžnik državnim bankam. Novi Ljubljanski banki in Novi Kreditni banki Maribor dolguje 260 milijonov evrov, kar se je zdaj preneslo na slabo banko. S to potezo je država Cerkvi podala roko in se tako strinjala, da bo sama uredila nastali dolg. Država je šla vštric s Cerkvijo."

Položaj verske institucije igralec primerja s kulturnimi. Opozarja, da morajo tiste, ki so pridelale izgubo, to tudi vrniti. "Ali v obliki manjših programskih sredstev ali manjših plač in honorarjev. Cerkvi pa ni treba nič vrniti, pri čemer po podatkih Revizorja Cerkev letno od države za svoje poslovanje prejme okoli sto milijonov evrov."

"Zakaj nihče ne dobi ideje, da bi morda zarezali v ta državna sredstva? Cerkev bi ta denar lahko vračala po obrokih, tega pa bi lahko razporejali na druga področja. Na primer v zdravstvo, socialo in za zagon gospodarstva. Na to do zdaj še nihče ni pomislil," še razmišlja Ternovšek.

"Pri nas se neokonservatizem in neoliberalizem v Cerkvi stikata" Kako in kaj z dolgom Cerkve, ki je vstopila v kazino kapitalizem, skozi kulturno-politični in ekonomski kontekst v Oratoriju po mariborski nadškofiji problematizirajo na več ravneh. Kolektiv Was ist Maribor? se tako kot v svojem prvem projektu tudi v tem opira na resnične podatke, razmerja, besede in akterje.

V glasbenem delu o cerkvenem dolgu je libreto, ki ga je spisal kolektiv Was ist Maribor?, sestavljen iz resničnih imen in izjav. "V tem primeru naš namen ni najti nečesa novega, saj se je o tem veliko pisalo in govorilo, čeprav obenem tudi hitro spravilo na stranski tir, temveč poglobiti etično in moralno problematiko celotne zgodbe. Torej to, kako je Cerkev v določenem trenutku z največjo lahkoto vstopila v finančni kapitalizem," je jasen Sebastijan Horvat.

"Zanimivo je, kako se neokonservatizem in neoliberalizem v naši Cerkvi stikata. Cerkev je pri nas skrajno desna, zato so vsi sovražniki desnice tudi njeni sovražniki. To pomeni, da so čisto vse ideje, ki prihajajo z levice, zanjo strupene. Pa naj gre za koncept socialne države, solidarnost, kolektivno vodstvo ali družbeno lastnino," meni Horvat. To vse pa so vprašanja, ki jih bo med drugim nagovorilo glasbeno delo o mariborski nadškofiji.

Maribor je simptom gnilobe slovenske družbe Finančni zlom mariborske nadškofije, ki si je velikanski dolg pridelala "s finančnimi mahinacijami in slabimi naložbami", kot zapišejo člani kolektiva Was is Maribor?, ustvarjalci obravnavajo ne le kot ožje lokalni emblem tranzicijskega ali posttranzicijskega mariborskega družbenega, političnega in gospodarskega položaja, temveč kot vseslovensko družbeno in politično problematiko.

Pri tem, kot tezo razvija Horvat, je "Maribor postal Afrika Ljubljane, Slovenije. Vse slabe stvari se odlagajo v Mariboru. Pravi simptomi navidezno zdravega jedra se kažejo tam. Simptomi gnilobe. Simptomi, ki se vzpostavljajo kot neke vrste paradigma za propadanje in prevzemanje podjetij v našem tranzicijskem odboju."

In za to je več razlogov, pojasnjuje Horvat. "Maribor ima že kot drugo največje mesto v državi psihoanalitično težavo sam s sabo. Je tudi eno izmed mest v Evropi, ki ima največje migracije zdrave, za delo sposobne populacije v Evropi. Bil je tudi del regije z velikim industrijskim potencialom, a je vse propadlo," navede Horvat. Dopolni ga Matjaž Latin: "Država je ustvarila razmere, da se je to lahko zgodilo." "Maribor je bil s svojimi velikimi podjetji in delavskimi naselji gnezdo socializma. In ker smo tega zamenjali za kapitalizem, je bilo to treba uničit, kar se je uspešno zgodilo," še meni Ternovšek.

Mariborski emblemi o težavah celotne slovenske družbe Prav to pa so ene od identifikacijskih točk Maribora, posttranzicijskega obdobja, ki se kaže na različnih ravneh in hkrati govori o problematiki celotne slovenske družbe. Problematiziranje tega in obravnava znotraj angažiranega polja umetnosti, ki z resničnimi podatki, imeni in dejstvi prebija polje fiktivnega ter vstopa v resničnost, življenje in želi delovati akcijsko, sta izhodišči kolektiva Was ist Maribor?, ki se je združil leta 2010. Takrat so osnovali projekt, ki so ga predstavili v okviru Evropske prestolnice kulture 2012. Šlo je za dokumentarni projekt, ki je potekal kot zadnji poklon ključni identitetni točki mesta ter govoril o padcih in vzponih tovarne avtomobilov in motorjev TAM.

Po tem projektu je Maribor umetnikom ponudil novo zgodbo za kritično analizo, pri čemer so sprejeli odločitev, da je za njeno tematiziranje najprimernejša glasbena forma.

"Glasba je kanal do boga" Zakaj ravno glasbena? "Že Shakespeare je rekel, da je glasba hrana za bogove. Glasba je nekaj časa veljala za nebeško umetnost. Glasbe se ne misli, ampak se jo čuti. Prek glasbe v nas vstopi bog oziroma glasba naj ohrani bogove. Ni glasbene institucije, ki na tak ali drugačen način ne bi igrala sakralne glasbe ali bila povezna s cerkvenimi institucijami na splošno. Glasba je kanal do boga. Mi smo zato izbrali to sakralno formo in jo napolnili z močno politično vsebino," pojasnjuje Horvat. "Na tak način smo našli pravo formo za svojo temo," še del ozadja enega najambicioznejših in velikopoteznih projektov v zadnjih letih pri nas pojasnjuje Latin.