"Latinska Amerika krvavi. Nemogoče je ob tem ostati ravnodušen."

Aleš Šteger je včeraj, 26. novembra, napisal tretjo knjigo znotraj projekta Na kraju zapisano. Pisal je ob robu protestov, ki zaradi krutega poboja 43 študentov v mestu Iguala že vse od septembra divjajo v glavnem mestu Mehike.

V ustvarjalnem procesu, pri katerem se je Šteger zavestno izoliral od vseh pripomočkov, kot so knjige, zapiski ali internet, ter se s tem maksimalno izpostavil prostoru in času, je nastalo besedilo, ki je okuženo s konkretnim časom in prostorom in kot tako ohranja njun duh, ki se nam sicer tako hitro izmuzne.

S potovanjem po Latinski Ameriki odkrival vse njene lepote in temne plasti

Da si je Aleš Šteger za literarno ustvarjanje izbral Mehiko, ni ravno naključje. Mehiška in latinskoameriška književnost sta ga namreč močno zaznamovali. Kot petnajstletnik se je navduševal nad poezijo mehiškega pesnika in esejista Octavia Paza, pozneje prevajal številne latinskoameriške pesnike in veliko potoval po Latinski Ameriki ter jo spoznaval v vseh njenih lepotah, notranjih paradoksih in njenih temnih plateh.

Težave organiziranega kriminala v Mehiki V poletnem intervjuju nam je namignil, da bo naslednje mesto za pisanje Tijuana, a se je zaradi novih razmer v mehiški prestolnici odločil drugače. "Kar se trenutno dogaja v Mehiki, je tesno povezano z mojim prvim namenom, pisati v Tijuani, mehiškem mestu, ki meji na ZDA. Težave organiziranega kriminala, vse globlje vpletenosti mehiških državnih institucij v organizirani kriminal, ne moremo razumeti brez kompleksnega razmerja med Mehiko in ZDA. Vmes se je zgodil krvavi uboj 43 študentov v mestecu Iguala, ki je spodbudil vse močnejše gibanje za spremembe v Mehiki. Središče tega gibanja, pa tudi središče težave same je v mehiški prestolnici, zato sem se odločil pisati tukaj," nam je razložil Šteger.

Projekt Na kraju zapisano se je prvič zgodil v petek, 21. decembra 2012, na dan, za katerega je bil prerokovan konec sveta. Čeprav to ni bil prvotni namen projekta, sta datum in kraj sovpadla z množičnimi protesti, ki so na ta dan potekali na Trgu republike. Drugi del projekta se je zgodil lani v japonskem mestecu Minamisoma nedaleč od Fukushime.

Odzivi ljudi na projekt so bili zelo različni. "Vidim, da se vse pogosteje vračajo k zapisom, se sklicujejo na starejše tekste, še posebej po tem, ko so prevedeni v angleščino in dostopni širšemu bralstvu. Na neki način so to teksti, ki so okuženi s konkretnim časom in prostorom ter kot taki pričujejo, ohranjajo neki duh časa, ki se nam sicer zelo hitro izmuzne. Je bil pa odziv japonskih bralcev lani recimo zelo zanimiv, saj je pogosto nosil mešanico nelagodja ob pogledu od zunaj in globokega spoštovanja do takega početja," opiše subjektivno opažanje Šteger.

Za vse, ki jim ni vseeno Aleš Šteger, najbolj prevajan slovenski avtor svoje generacije, želi s projektom nasloviti "vse, ki jim ni vseeno in ki jih po drugi strani zanima projekt kot umetniški dogodek. V mojem projektu prvenstveno ne gre za aktivizem, ampak za eksperiment, kaj lahko kot pišoči v nekih danih koordinatah, na nekem nevralgičnem kraju, sploh zabeležim, ne da bi pri tem postal žrtev nekih predvidljivih protestniških, poročevalskih, moralističnih ali drugačnih pristopov."

Pisatelj namreč meni, da mora zaradi trenutnih razmer v svetu postati neizogibno aktiven deležnik družbe, njegova pisava pa nujno angažirana. Angažirana v smislu, da ji je mar za kraj, prostor, usode in izmenjave tistega specifičnega dne.

Drugačna realnost Aleš Šteger še poudari: "Po eni strani smo prežeti s slepo vero v tehnološki napredek in upanjem, da ta prinaša tudi bolj demokratično, bolj odprto, strpno in pravično družbo. Po drugi strani pa postaja vse bolj jasno, da gre za iluzijo, da je realnost vse bolj jasno izčrpavanje večine na račun elit. Te si poskušajo svoje položaje utrditi na vse načine. Najpogostejši je golo nasilje, njegova posledica dezintegracija družb, izguba zaupanja v državo. Zveni znano? Latinska Amerika krvavi. Nemogoče je ob tem ostati ravnodušen."