Klimtova vila: edini ohranjeni slikarjev atelje na Dunaju

V dunajski hiši na današnji ulici Feldmühlgasse 11 si je slikar Gustav Klimt (1862–1918) uredil atelje, v katerem je ustvarjal od leta 1911 in vse do smrti leta 1918. To je bil njegov zadnji delovni prostor, pa tudi edini do danes ohranjen na Dunaju, v katerem lahko obiskovalci vstopajo v umetnikov svet.

Hišo so v Klimtovem letu 2012 prenovili, njegov atelje pa so v želji, da postane čim boljši posnetek izvirnika, rekonstruirali na podlagi opisov, fotografij in skic. Na ta način so poskušali v notranjem prostoru čim bolj ujeti duh umetnika, ki je v današnjem muzeju nekoč bival in ustvarjal. Nekaj je tudi izvirnega pohištva. Gustav Klimt je v današnji Klimtovi vili, ki je preurejena v muzej, preživel zadnje življenjsko in ustvarjalno obdobje. Foto: Wikipedia

Vendar pa preden so nekdanjo Klimtovo vilo odprli za javnost in pred njeno natančno prenovo je zanjo potekal še "politični" boj.

Skromna hiša z lepim vrtom, ki je postala vila

Zunanjost vile na ulici Feldmühlgasse 11 je za razliko od notranjosti, kjer so posnemali preteklost, precej drugačna, kot je bila v času Klimtovega bivanja. Takrat je bila to skromna stavba z lepim vrtom, ki ji je prinašal vizualno vrednost.

Slikar jo je v začetku prejšnjega stoletja najel od pohištvenega izdelovalca Josefa Hermanna, čigar hčerka se je kasneje poročila s slikarjem Felixom Alberchtom Hartom. Prav on je bil tisti, ki je prijatelju Klimtu predlagal, naj hišo najame.

Ko se je Klimt vselil, je vnesel nekaj sprememb, v hiši je na steni na severni strani v njegovem takrat novem delovnem prostoru nastalo veliko okno. Prav tako je prenovil zunanjost objekta, ki jo je slikar dal pobeliti.

Neobaročna vila je spremenila prepoznavnost objekta

Po umetnikovi smrti leta 1918 zaradi kapi in pljučnice je žena lastnika Helene Herrmann majhno hišo z vrtom želela povečati. Najela je arhitekta, ki je izdelal načrt za večjo vilo, ki bo obstoječo nadgradila oz. prerasla.

Preden je bil projekt končan, je Josef Hermann leta 1922 umrl, vdova pa je posest prodala Ernestine Werner, ki je kasneje postala gospa Klein. Nova lastnica je načrtovani projekt nadaljevala. Nad nekdanjim umetnikovim studiem in okoli njega je zrasla neobaročna vila, ki je seveda precej spremenila prepoznavnost objekta.

Nacistična zaplemba vile

Družina Klein je v času nacizma zbežala v London, vilo so jim leta 1939 zaplenili nacisti in jo prodali nejudovskim lastnikom. Po drugi svetovni vojni je avstrijska vlada leta 1948 hišo vrnila v roke družine Klein, a so jo ti leta 1954 za majhno vsoto prodali državi.

Takrat je bila v zelo slabem stanju, a jo je država spravila v uporabno stanje, v njej pa leta 1957 odprla šolo. Klimtov atelje pred prenovo. Foto: Arhiv Klimtove vile

Klimt v pozabi

To je bil tudi čas, ko je spomin na Klimta bledel, njegovo delo pa je bilo potisnjeno na obrobje, o sprejemanju umetnikove zapuščine v sredini prejšnjega stoletja zapisujejo v današnjem muzeju – Klimtovi vili. Miniti je moralo še desetletje, preden sta ga razstavi v Londonu in New Yorku spet umestili v kolektivno mednarodno zavest.

A ne glede na to je bil v Avstriji ves čas poznan. To je bil tudi čas, v katerem je njegov zadnji življenjski in delovni prostor med ljudmi dobil ime Klimtova vila, čeprav v njej ni ostalo nič, kar bi o njem pričalo. Umetnikov atelje je bil v fizičnem prostoru vsaj začasno izgubljen.

Leto 1998: načrti za podrtje obnemogle stare stavbe

Potem je prišlo leto 1998, z njim pa novi načrti za Klimtovo vilo. Posestvo naj bi v tistem času prodali, stavbo pa spremenili v stanovanjsko hišo. Vendar to ni bila edina možnost, druga, še verjetnejša, je bila, da bi obnemogli objekt porušili.

Zbrani v bran Klimtove hiše

Zato se je v njen bran zbrala skupina Dunajčanov in Dunajčank, ki je se zavzemala proti njenemu uničenju. Našli so načrt hiše iz leta 1922, v katerem sta jasno izrisana izvirni Klimtov atelje in vizija nadgradnje objekta. Na podlagi tega se je izkazalo, da v vseh teh letih umetnikov delovni prostor pravzaprav nikoli ni bil izničen.

Zadnji umetnikov studio je postal državnih spomenik

Civilna družba, ki je ob tem nastala, se je leta 1999 oblikovala v Spominsko društvo Gustava Klimta, njegov cilj pa je bil ohranitev zadnjega umetnikovega studia. Zadnjega tako v kontekstu njegovega življenja kot tudi v fizičnem smislu, saj je bil to njegov zadnji obstoječi delovni prostor.

Do uresničitve je sledilo še desetletje preprečevanja njene prodaje in zavzemanja za kulturno zaščito, vse dokler ni leta 2009 dobila status državnega spomenika. Leto kasneje so se odločili, da v njej nastale Klimtov muzej, za kar so namenili dva milijona javnih sredstev.

Klimtov atelje iz leta 1918. Na desni je slika Nevesta iz leta 1917, ki je nikoli ni dokončal. Foto: Arhiv Klimtove vile

Schielejevi zapiski iz Klimtovega ateljeja

Dela so se začela leta 2011, rekonstrukcija pa je potekala na podlagi podrobnih opisov prostorov slikarjevega sodobnika Egona Schieleja in treh fotografij njegovega delovnega prostora, sprejemne sobe in vrta, ki jih je leta 1915 posnel Moritz Nähr.

Del iz Schielejevega zapisa o  Klimtovem studiu, ki je nastal tik po njegovi smrti, pravi takole: "Klimt je vrt okoli hiše na ulici Feldmühlgasse vsako leto okrasil s cvetnimi gredicami. Užitek ga je bilo obiskati in se tam znajti sredi rož in dreves. Na sprednji strani vhodnih vrat sta bile dve privlačni skulpturi glav, ki ju je naredil Klimt." Opis v nadaljevanju govori tudi o tem, kje je stala miza v prostoru, kje afriški kipi in kitajska slika, kako so si sledili prostori in podobno.

Najdene fotografije so potrdile Schielejev zapis

V Klimtovem muzejskem ateljeju sta na stojalih tudi dve ponazoritvi Klimtovega dela iz leta 1917, na desni je Nevesta (na zgornji fotografiji), slika, ki je ni nikoli končal. Obe umetnini sta danes v zasebnih rokah.

Schiele je takoj po Klimtovi smrti pisal tudi o svoji viziji umetnikove vile. To, kar se je do neke mere uresničilo čez manj kot sto let, vendar v obsegu, kot je bilo v našem času, sploh glede na dogajanja v preteklosti, mogoče. Njegova vizija je bila: "Nič se ne sme premakniti, saj je vse, kar je povezano s Klimtovo hišo, celostno in umetnostno delo zase, zato ne sme biti uničeno. Nedokončane slike, čopiči, slikarjeva delovna miza morajo v njegovem ateljeju ostati nedotaknjeni. Ta naj bo odprt kot Klimtov muzej za tiste, ki uživajo in imajo radi umetnost."