"Kako naj bom dobra, če pa je vse tako drago?"

Po besedah direktorice MGL Barbare Hieng Samobor zadnja premiera sezone na velikem odru predstavlja enega od vsebinskih vrhov sezone, glede sporočilnosti pa je zagotovo vrhunec. Dobri človek iz Sečuana je delo Bertolta Brechta, po besedah direktorice enega najbolj kolosalnih avtorjev v zgodovini gledališča in tudi edinega reformatorja, čigar opozicijske postavke zdržijo debato z Aristotelom. Režijo je prevzel makedonski režiser Aleksandar Popovski, ki si je želel režirati predstavo, ki bi govorila o izginjajočem pojmu človeške dobrote.

Dobri človek iz Sečuana je sicer eno od manj pogosto uprizorjenih Brechtovih del, ki pa zadnje čase zaradi tematiziranja kapitalizma postaja vedno bolj aktualno. V osrčje zgodbe je namreč postavljen izum poslovnosti, kljub tematiki pa gre po besedah Hieng Samoborjeve za nežno predstavo, najmanj sarkastično Brechtovo delo, ki so mu avtorji in avtorice tudi sami porezali nekaj sarkastičnih robov.

"Rad bi bil dober človek, pri tem pa ne bi rad izpadel neumen" Režiser Aleksandar Popovski je pri ustvarjanju predstave izhajal iz občutka, da ne ve, kako naj v tem času deluje, rad bi bil dober človek, a ne bi rad izpadel neumen. Na današnji novinarski konferenci je opisal svoje sanje, v katerih so mu bogovi v roke dali orožje in mu ponudili možnost, da pobije vse, ki mu grenijo svet. Na kupu so se znašli nacionalisti, lažni domoljubi in predstavniki religij, a do jutra, kolikor je imel časa, mu ni uspelo ustreliti niti enega. Biti dober po njegovih besedah samo po sebi ne pomeni nič, naša odgovornost je, da spreminjamo svet.

Popovski je predstavo doživljal kot pravljico, kot nekakšno Deklico z vžigalicami, kjer ves čas sneži, a imamo občutek, da je toplo, da bo vse dobro, hkrati pa se v njej dogajajo strašanske stvari. Po besedah dramaturginje Eve Mahkovic je pri Brechtu kot velikem reformatorju treba biti precej pozoren na formo, njegove že kanonizirane postopke pa je treba tudi aktualizirati. Priliki oziroma paraboli, ki je zelo formalno členjena, sta zato z režiserjem dodala narativni okvir in nekaj songov, in čeprav gre za očitno političnega avtorja in ostrega kritika kapitalizma, po njenem mnenju v tem delu ni ostre ločnice med kapitalizmom in komunizmom, saj avtor do obeh možnosti zavzema cinično distanco.

Kaj sploh hočemo, ko govorimo o dobroti, in kaj smo zanjo pripravljeni narediti? Vlogo Šen Te, prostitutke, ki v svoje skromno bivališče sprejme tri bogove, ki so sestopili z neba, igra Tina Potočnik. Po besedah režiserja so na vajah odpirali različne načine igre, sam pa meni, da se bo Tina Potočnik šele čez nekaj let zavedla, kaj je ustvarila, kako prepričljivo kombinacijo doktorja Jekylla in gospoda Hyda oziroma dobre prostitutke Šen Te in njenega izkoriščevalskega bratranca Šuj Taja. Igralci in igralke v predstavi odigrajo po več vlog; Boris Cavazza, ki med drugim igra tudi prvega boga, je delo s Popovskim opisal kot renesanso, režiserja pa kot nekoga, ki se izjemno rad igra in ki v sebi nosi otroško živahnost.

Kot je omenila Eva Mahkovic, je kljub političnosti avtorja v ospredju vprašanje posameznikove morale. Igralec Branko Jordan, sicer član ansambla SNG Drame, je izpostavil, da če že iščemo dobrega človeka, moramo najprej razmisliti, česa si sploh želimo ter kaj smo za to pripravljeni narediti, medtem ko je igralec Gaber Trseglav kot ključno izpostavil vprašanje, ki ga v predstavi izreče Šen Tu: "Kako naj bom dobra, če pa je vse tako drago?"