Kaj ko bi dali priložnost usodi?

Ti povem zgodbo? je bila prva Bucayeva knjiga v slovenščini. Pred meseci sta pri isti založbi izšli še Zgodbe za razmislek ter roman Ljubiti z odprtimi očmi, priročnik o tem, kako obdržati ljubezen. Avtorju svoje ni uspelo. Pred dvema letoma se je namreč ločil. Tudi o tem spregovori v intervjuju ob koncu najnovejše knjige Ti povem novo zgodbo? , v kateri junak Demián po petnajstih letih spet obišče psihoterapevta Bajsija, ki mu je v mladosti pomagal prebroditi življenjske težave. Tokrat je pred novim razpotjem, z ženo sta se razšla in v njegovo življenje so z leti vstopile težave, s katerimi se ne zna spopasti. Toda Bajsi, lahko rečemo, da je to kar Bucay v tretji osebi, mu s pripovedovanjem zgodb skuša pomagati, a ne le to, skuša ga naučiti, kako naj si pomaga sam, rekoč: "Saj veš, da po mojem obstaja pravšnja zgodba za vsakega človeka, v vsakem trenutku njegovega življenja." Med kratkimi zgodbami naj omenimo nekaj naslovov O solidarnosti, Človek in njegova ječa, Zaupaj mi, Tek na sto metrov … Skratka, opisuje zagate življenja, ki ljudi obremenjujejo na vseh ravneh njegovega delovanja in še kako vplivajo na kakovost naših življenj. Bucay na nevsiljiv način, za tiste seveda, ki jim je tovrstna "samopomočniška" literatura blizu, ponuja smerokaze, kako po poti k spoznanju in bolj radostnemu življenju.

Strah je mogoče premagati

V najnovejši knjigi protagonist na Bajsijevo vprašanje, kaj čuti, odgovarja tako kot danes prenekateri dezorientirani slehernik: "Ne ravno strah, je pa temu precej podobno, mogoče bolj nekakšno negotovost. Kot da mi pogled v prihodnost zastira smet v očeh … Dvom, ali bom temu kos … Privid strahu, da te ne bo zraven, ko te bom potreboval …/Strah, da bom tudi jaz izginil, bolje rečeno, da boš ti izginil iz mojega življenja. Tokrat za vedno."

Do zdaj je bilo po svetu prodanih več kot deset milijonov njegovih knjig, ki so izšle v več kot 30 državah sveta.

Preden je postal Jorge Bucay, avtor zgodb, ki so prevedene v dvaintrideset jezikov, je bil prodajalec nogavic, voznik taksija, klovn, televizijski voditelj in nazadnje psihiater. Pri petindvajsetih se je poročil in dobil sina Demiána in hčerko Claudio. Kot psihoterapevt je delal v bolnišnicah, vendar z zaslužkom ni mogel preživeti štiričlanske družine, zato je s prijateljem odprl še trgovino s športno opremo. Po dveh letih jo je opustil in se vrnil k dejavnosti, za katero se je izobraževal. Postal je vodja kadrovske službe v kemičnem podjetju in tam ostal sedem let. Ves čas pa ga je najbolj mikalo terapevtsko delo, zato je že leta 1982 v Buenos Airesu začel sprejemati manjše skupine pacientov. Uporabljal je klasično freudevsko metodo, ki pa jo je kmalu začel dopolnjevati z gestalt terapijo, kar so mu številni kolegi očitali. Počasi so pomemben del terapije postale tudi zgodbe. Ob koncu terapevtskega srečanja je vsakemu pacientu povedal zgodbo. Metoda je postala tako priljubljena, da so jih začeli pacienti zapisovati. Zbrali so jih v knjižico, mu jo podarili in ga začeli nagovarjati, naj jih objavi.

K izdaji knjig so ga nagovorili pacienti Jorge je ubogal nasvet pacientov in leta 1982 izdal svojo prvo knjigo Cartas para Claudia (Razglednice za Claudio). Sam je plačal tisk in 750 izvodov knjige razdelil prijateljem, kolegom in knjigarnam, ki jih je tudi osebno obiskoval in sodeloval pri promociji knjige. V treh mesecih se mu je vloženi denar povrnil, poklical ga je Miguel Lambré, ki je kmalu postal njegov argentinski založnik. Bucay je podpisal svojo prvo založniško pogodbo in kmalu sta izšli knjigi Dejame que te cuente in Cuentos para pensar. Toda uspeha s knjigami ni doživel takoj. Sprva so bile naklade nizke in prodaja ni stekla. Postopoma in počasi pa je Jorge Bucay v več kot dveh desetletjih tako rekoč osvojil svet. Do zdaj je bilo po svetu prodanih več kot deset milijonov njegovih knjig, ki so izšle v več kot 30 državah sveta.

Daleč od ponorelega sveta Danes živi v odmaknjeni obmorski vasici v Španiji, kjer denar ne pomeni veliko. Odpovedal se je televiziji in svoj čas posveča branju, pisanju, predavanjem ter družini in prijateljem. Bucay pojasnjuje, da medicina zdravi, on pač ne. "V resnici nisem niti zdravnik niti se ne obnašam tako, še manj sem psihoterapevt. Oni se vendar ukvarjajo s precej bolnimi ljudmi … Sem poklicni pomagač. Poklicni zato, ker sem to študiral, pomagač zato, ker nekomu pomagam, da se pozdravi. Človek se na področju psihe lahko pozdravi samo sam. Pacientu lahko le pokažem, kako naj si pomaga. To počnem zadnjih dvajset let."In kot kaže prodaja njegovih del po vsem svetu, precej uspešno.