SiolNET. Trendi Kultura
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Eva Škofič Maurer: Klovn raste hkrati s tabo

4

termometer

Slovenska prva klovnovska dama in ustanoviteljica društva Rdeči noski je z leti odvrgla zunanje ščite, notranje pa zrasla kot klovnesa, ki z umetnostjo, igro in čustvi prebuja pozitivno ščemenje.

Prebujanje pozitivnega ščemenja z umetnostjo, igro ali čustvi "Pri Rdečih noskih je moje poslanstvo prinesti umetnost, igro in pozitivna čustva, ne nujno smeh ali veselje, ampak pozitivno ščemenje, ki se prebudi, ko se nekoga dotakneš z umetnostjo ali se z nekom povežeš v igri. Kot klovnesa nasploh oziroma kot umetnica pa kot svoje osnovno delo prepoznavam delo s čustvi. Čustveni spomin je namreč edini spomin, ki nam ostane, kajti nič razumskega te ne more tako pretresti in ti dati toliko moči in energije kot čustveno močno doživetje," se o svojem življenjskem poslanstvu v vlogi klovnese razgovori Eva Škofič Maurer, slovenska klovnovska diva, ki bo Slovenijo decembra prvič zastopala na ženskem klovnovskem festivalu na Dunaju. Ne le da se loteva vedno zahtevnejših projektov, po dveh desetletjih v tem poklicu si upa tudi brezkompromisno pogledati v oči: "Zadnjič sem se vprašala, če si vsi želimo biti sprejeti in ljubljeni, kajti klovn na odru hlepi po tem, kar iskreno pokaže. Odgovor je jasen: ja, vsi smo takšni. A si vsi tega ne moremo oziroma na morejo dovoliti pokazati."

Preštevilni umetniki, ki na odrskih deskah prekipevajo od radosti in radoživosti, so v domačem gnezdu mirni, celo vase zaprti ali neskončno žalostni, kot je bil Charlie Chaplin. Eva dobro pozna mavrico čustev, ki jo preplavijo, ko sname rdeč nosek, tudi žalost, ki je navadno sopotnica utrujenosti. "To je lahko srečna utrujenost po predstavi ali pa neka težka žalost po napornem dnevu, za preganjanje katere je najbolje počakati do jutra. Danes mi je pomembna trdnost, pravo nasprotje doživljanja pred 20 leti, ko mi je dalo moč in strastno energijo ravno to, da sem jahala na čustvih, ki so me metala sem in tja – od neskončne sreče do neskončne žalosti. Zdaj me na delovnem področju zanima mehanizem humorja, zasebno pa stremim k harmoničnemu odnosu in razumevanju vzrokov svoje žalosti ali veselja."

Cirkus kot izpolnitev otroške pravljice "Ljubezen do cirkusa se je rodila, ko sem ga prvič obiskala in se mi je zdel izpolnitev pravljice. Tam je bilo vse mogoče: ljudje so se pogovarjali z živalmi, lahko so leteli, vse je bilo v bleščicah in odmevala je pompozna glasba," se ljubezni na prvi obisk spominja Eva, ki je pri štirih letih mami Neži vzela sapo z izjavo, da bo, ko bo velika, tudi sama nastopala na trapezu. Otroško navdušenje ni bilo muha enodnevnica, saj se je ob odločitvi za pot v Rusijo, eno od zibelk cirkuške in klovnovske umetnosti, prelevilo v smelo odločitev, da klovnovstvo postane njen način življenja. Dokončala je študij za klovneso na Državni akademiji za cirkuško in estradno umetnost (GUCEI) v Moskvi ter študij gledališke in radijske režije na Gledališki akademiji v Sankt Peterburgu in tako postala prva slovenska diplomirana klovnesa. Prizna, da so jo ves čas izobraževanja daleč od doma rahlo obhajali dvomi, če je bila odločitev pravilna, "zavest, da sem se odločila prav, pa je prišla, ko sem začela delati, in še vedno se mi potrjuje, kajti klovn nastaja z leti – ne more nastati po štiriletnem študiju ali po štirih letih dela, ampak raste hkrati s tabo".

Škofič Maurerjeva tako že dve desetletji brusi svojo klovnovsko podobo. Kot Mika Maka je bila v svojih začetkih praktično neprepoznavna – z rožnato lasuljo, noskom, kostumom, celo glas je spremenila za svoje nastope. "Z leti sem zunanje odvrgla ščite, notranje pa je klovn, ki ima neko energijo, prav tako rasel. Pri 24 letih sem imela klovnovsko energijo enajstletnice ali devetletnice, danes pa sem notranje stara kakšnih 36 let. Mislim, da sem bolj odrasla kot klovnesa, bolj mi leži značaj klovnese, ki je lahko tudi mama, zahtevna ženska ali kmetica, ki je že večkrat preorala isto zemljo. Prav je, da si najprej dovoliš otroško energijo, ko zraste notranji klovn, pa delaš na drugi ravni."

Moja nit je rdeča – prelomnica v Evini karieri Eva se je tako postopoma poslovila od lasulje, nato od kostuma, pri zadnji predstavi je njen klovnovski družabnik le še nepogrešljivi rdeč nosek. Njen zaščitni znak je vstopnica v iskreno neotesano klovnovsko komedijo Moja nit je rdeča, gledališko monokomedijo v režiji Maje Dekleva Lapajne, s katero je februarja letos pogumno zaplula v klovnovske vode za odrasle. "Želja, da bi delala za odrasle, je v meni tlela že dolgo, pri ustvarjanju predstave pa sem se počutila, kot da sem spet na začetku, saj je predstava Moja nit je rdeča pomembna prelomnica v moji karieri," se lahko strinjamo s klovneso, ki je s svojo prvo celovečerno klovnovsko predstavo za odrasle stopila korak naprej v slovenskem klovnovstu, hkrati pa si utrla pot do starejšega občinstva, že nestrpnega pred jesenskimi ponovitvami sodobne klovnovske komedije.

Kot klovnesa je Eva ledino orala že pred leti, po vrnitvi s študija v Rusiji na sončno stran Alp. "Opažam, da se je v Sloveniji odnos do klovnovstva z leti spremenil. Čutim, da sem zdaj sprejeta in klovnovstvo se šteje kot umetnost, k čemur so pripomogli tako Rdeči noski in moje delo kot Ana Desetnica, pa tudi delo kolegov, ki ustvarjajo v Sloveniji, ter tuje kakovostne klovnovske predstave, ki gostujejo pri nas. Zavedanje, da je cirkus umetnost in da klovn ni samo za otroke, se je prijelo," upravičeno ponosno okrona svoje 20-letno prizadevanje klovnovstvo ustoličiti kot umetnost.

Rdeči noski za mavrična doživetja v bolniških sobah Kot pobudnica in ustanoviteljica društva Rdeči noski, ki z ekipo klovnov zdravnikov bolniške sobe polni z umetnostjo, igro in čustveno toplino, je Škofič Maurerjeva leta 2004 klovnovstvu v Sloveniji dodala najžlahtnejšo noto, ki v očeh bolnih in trpečih ter njihovih bližnjih prižiga olimpijski ogenj. "Klovni zdravniki moramo biti odprti, občutljivi, se sposobni hitro odzvati in se prilagoditi dogajanju v bolnišnici, poleg tega pa izvajati svoje delo na način, ki je za otroka najbolj sprejemljiv. Včasih se tudi starši povežejo z nami in delijo z nami svoja občutja – še posebej s tistimi klovni, s katerimi se videvajo iz tedna v teden, saj smo v bolnišnici tudi zaradi njih."

Kot Dr. Ifigenije Sfrčkljane, Eve z rdečim noskom, neskončnim nasmehom na obrazu in z ukulelami v rokah, se je zgodbe bolnikov globoko dotaknejo: "Poleg tega, da sem klovnesa, sem tudi človek in mama, ki dojema in srka vse okrog sebe. Kot klovn si zelo odprt, zato sem lahko po delu zelo utrujena. Ko je bil moj otrok zelo majhen, se mi je tudi zgodilo, da sem se morala ustaviti in iti zjokat. Po klovnski viziti se klovni, ki vedno delamo v paru, o vsem pogovorimo s svojim partnerjem klovnom, če je treba, pa tudi z drugimi klovni zdravniki."

Obremenjujoče, a hkrati dušo božajoče delo od klovnov zdravnikov zahteva široko paleto veščin in, najosnovnejše, gledanje s srcem. "Predvsem moraš biti pozoren, slišati in videti posameznika – ne kot bolnika, ampak kot otroka, ki se želi igrati in nasmejati. V bolniški sobi dejansko posadiš seme nečesa, pa naj bo to vprašanja, čustva, igre ali celo veščine, to pa zalivaš s pozornostjo in občutenjem," se za bolnišnične zidove v mislih preseli gonilna sila Rdečih noskov, ki od prejšnjega tedna na Pediatrični kliniki v Ljubljani sejejo prešernost tudi v ambulantah in čakalnicah.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin