Dve filozofski knjižni novosti

V Trubarjevi hiši literature v Ljubljani sta svoji knjigi predstavila profesorica filozofije na filozofski fakulteti Olga Markič ter ustvarjalec stripov Izar Lunaček, ki je diplomi iz slikarstva dodal še doktorat iz filozofije.

Knjiga Olge Markič se ukvarja s kognitivno znanostjo in vlogo filozofije v njej, ki je po njenem mnenju za razliko od drugih disciplin, kot so nevroznanost, psihologija, jezikoslovje …., manj jasna. Avtorica navaja, da je morda ena od vlog filozofije v kognitivni znanosti ta, da opozarja na njene posledice, hkrati pa lahko ponudi kritiko nekaterih interpretacij znanosti. Kot primer je na predstavitvi navedla interpretacije magnetnih resonanc možganov, kjer neposredna interpretacija vodi v smešne zaključke o razvitosti nekaterih možganskih centrov, ki vplivajo na naše volilne odločitve. Takšen primer so bile teorije o tem, kateri možganski centri vplivajo na to, kako volimo ter kako se med seboj razlikujejo možgani demokratov in republikancev. Kot pravi sama, nujno potrebujemo nov, kvalitativni aspekt informacij.

Smešno v popularni kulturi Knjiga Izarja Lunačka, ki temelji na njegovi doktorski disertaciji, pa raziskuje, kako so pojmi komičnega, popularnega in arhaičnega med seboj povezani. Izar Lunaček, ki ga sicer poznamo kot ustvarjalca stripov in ilustratorja, je na predstavitvi povedal, da ga je med gledanjem smešnih stvari, kot so stripi ali nadaljevanke s situacijsko komedijo, vedno mikalo raziskati, ali je za tem smehom še kaj več, kakšna pomembna resnica. Zato je skušal to resnico, za katero je čutil, da obstaja, formulirati na način, ko bi lahko stopala v dialog z drugimi filozofskimi resnicami.

Lunaček ugotavlja, da imajo tako imenovane arhaične religije veliko bolj izrazit občutek za povezavo svetega in smešnega kot sodobne, monoteistične religije. Ciklizem v naslovu, ki označuje lastnost arhaičnih religij in njihovega dojemanja časa, označuje pojavljanje istih lastnosti v smešnem v popularni kulturi. Kot primer povezave med arhaičnimi religijami in sodobno popularno kulturo navaja srednjeveški karneval, saj so se karnevalski liki in obredi pozneje preselili v gledališče in v kino, danes pa so sestavni del naracij. Eden od takšnih likov je arhetip sleparja (tricksterja), nekoga, ki skuša naplahtati ljudi. Kot ugotavlja avtor, se arhaična religioznost vseskozi neuradno ohranja prav v obliki popularne kulture, kar v drugem delu knjige prikaže s pomočjo primerov, kot so cestni dirkač, gospod Bean ter Kralj Matjaž.