SiolNET. Trendi Kultura
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Carmen L. Oven: Sprehajalka Gospodovega psa je kot jagodka na torti

2

termometer

Uživalka, razširjevalka in vse bolj tudi snovalka žlahtne slovenske besede je jagodo na svojo ustvarjalsko torto postavila s prvencem Sprehajalka Gospodovega psa.

Zgodba, ki je tlela že nekaj časa Carmen se ne spomni, kdaj točno se je zaiskrila njena ljubezen do brane, pisane in govorjene besede. Kot otroku ji niso brali pravljic, ampak jih je poslušala na ploščah, sama pa se je potapljala med knjižne vrstice, odkar se spomni. V osnovni šoli je "požrla" vso Agatho Christie, v osmem razredu pa je odkrila Hemingwaya, ki jo je uročil, čeprav ga še ni povsem razumela. Domače branje ji nikakor ni šlo v slast, vse drugo po lastni bralski izbiri pa si je privoščila brez zadržkov. Po gimnaziji se je začelo intenzivnejše druženje s književnostjo, po diplomi iz komunikologije pa jo je zamikalo literarno novinarstvo pri Manci Košir, na uro katere je na literarni pogovor povabila Ferija Lainščka.

Nato se je klobčič začel odvijati. "Moje delo je bilo vedno povezano z besedo – z govorjeno in pisano besedo na radiu, na drugi strani pa je bilo uredniško delo, kjer si na nek način anatom besede. Pred sedmimi, osmimi leti sem začutila, da bi lahko bilo vodenje moja osrednja dejavnost v življenju, počasi sem puščala visokoleteče službe, ki so me jemale, in začela intenzivneje voditi prireditve. Kot nekakšna jagodka na torto pa je bila Sprehajalka Gospodovega psa, ko sem se opogumila in dala ven tisto, kar je tlelo že nekaj časa."

"Ko pišeš, piše tudi tvoja podzavest" Mila, protagonistka romana, je Carmen zasledovala že dlje časa. Glede na njen značaj ime ni naključno, prav tako tudi Dane imena ni dobil kar mimogrede – bralci bodo že razumeli. Popotnica navzven in navznoter se je iz Irana vrnila leta 2008, a je začela roman pisati šele po dveh letih. Ko je Mili pripisala splav, je spontani splav dvakrat doživela tudi sama, kar je kot nekakšna višja sila ustavilo njeno pisateljsko slo, saj je imela občutek, da si piše usodo, po nekaj mesecih in prigovarjanju pa se je odločila za preprosto resnico – napisati srečen konec, čeprav ni klasičen srečen konec, je pa osvobajajoč.

"Iskreno povedano, ne vem, koliko sebe sem vtkala v Milino zgodbo, kajti ko pišeš, piše tudi tvoja podzavest," Ovnova težko opredeli, koliko osebnih doživetij in izkustev je položila v zgodbo glavne junakinje: "Kako Mila dojema iranske mozaike, mošeje, kako vonja ženske, kako sliši šelest čadorjev – to si bila moja ušesa, moja občutenja, ker sem bila tam. Te telesne, čutne in čustvene izkušnje so zagotovo moje, glede zgodbe pa – začetek sem doživela podoben, nadaljevanje zgodbe pa imata Mila in Dane svoje. Kakorkoli obrnem, življenje je najboljši režiser."

Pisanje Sprehajalke Gospodovega psa je v njeno življenje prineslo niz sprememb: poroko, rojstvo sina in selitev, pred njo pa se kot pahljača odpirajo še smeli načrti o ustvarjalni domačiji na Dolenjskem in o zdravilnem pripovedovanju zgodb. Ugotavlja, da zdaj sprehaja odločnejši lastni jaz: "Na nek način se mi zdi, da sem zdaj drznejša. Upam sanjati in na glas razmišljati – ne vem, kaj bo iz te vizije, spremenilo pa se je to, da preprosto verjamem. Najbrž za koga v tem času veljam za naivno idealistko, a verjamem, da je mogoče drugače, s svetlobo, tudi znotraj kapitalizma živeti svoj mikrokozmos, ki je čist, lep, kjer je smeh, ni bolezni in ni preveč kave. To zdaj živim, zasledujem nek mir. Morda res bolj živim za zdaj."

Presunljivo tuzemska poezija Hafiza in Rumija na perzijskih večerih Za razliko od Mile je Carmen uspela obiskati Hafizov rodni Shiraz in se pri samem izviru jezikovne melodije perzijskega pesnika opajati z njo, njegova poezija pa ji še danes predstavlja nek orakelj. "Iran je dežela kontrastov, v kateri imajo politiki zelo samosvoje odločitve, a to nima nobene zveze z ljudmi, ki velikokrat živijo ravno to svetlobo, ki jo je širil Hafiz. Hafiz in Rumi sta ustvarjala pred 700, 800 leti, ampak sta tako tuzemska in tuzdajšnja, da je nekaj neverjetnega. Vsakič znova me presune, čeprav gre za islam, za drugo kulturo, drugi konec sveta, kako govorita univerzalne stvari, ki nimajo povezave s tem, koliko smo stari, kakšne barve smo, kakšno življenje živimo, kaj jemo," poudari sogovornica, ki na perzijskih večerih z iranskim glasbenikom Behrangom Azhdarijem, med drugim tudi v organizaciji mariborske Mitre, občuteno interpretira poezijo Hafiza in Rumija ter poslušalce vsakič znova osupne s kulturnim bogastvom Perzije.

"Srečujem se s takšnimi mojstri besede, da se mi včasih zdi, da me ima usoda res rada" Po drugi strani se Carmen kot voditeljica in avtorica literarnih pogovorov, kot sta V KOŽi besede in Novopisi na Wolfovi, trudi bralcem približati bralne radosti v družbi slovenskih avtorjev. "Mislim, da je treba slovensko književnost, tudi če je to visoka literatura, približati slovenskemu bralcu, kot danes gledalcu približajo vsak resničnostni šov, ker mu ga pripeljejo na kavč. Zakaj ne bi tega delali z literaturo? Nekateri pravijo, da se tako banalizira, a sama zagovarjam tezo, da ima vsak še vedno možnost izbire. Težavo vidim v tem, da je padla kritičnost slovenskega bralca. Ljudje posegajo po tem, kar jim je vsaj malo znano, zato bi bilo dobro, da bi literatura, tudi visoka, naredila še drznejši korak k bralcu. Zakaj ljudje radi berejo Ferija Lainščka, čeprav velja za visoko, kakovostno literaturo? Ker je ljudski – ljudski v smislu jezika, likov in zgodb. Sodobna slovenska književnost pa se včasih preveč oddaljuje od bralca ali pa je sama sebi namen."

Ovnova si lahko privošči kritični ošvrk, saj sama že vrsto let odbira najboljše, kar ponuja sodobna slovenska književnost, in srečuje najžlahtnejše slovenske avtorje. "Res, srečujem se s takšnimi ljudmi, s takšnimi mojstri besede, da se mi včasih zdi, da me ima usoda res rada. Če bi mi v gimnaziji nekdo rekel, da bom živela od tega, mu ne bi verjela – da recimo s Cirilom Zlobcem potujeva po Sloveniji in se šaliva in mi razlaga ne le literarne, ampak tudi življenjske modrosti. Ravno to me veseli, da me ti avtorji učijo za življenje, ne le za pisanje."

Neprecenljiva življenjska popotnica se je, kot vse, kar je Carmen prebrala, slišala in doživela, začela pretakati po njenih žilah, bruhnila na dan kot roman in mimogrede omedila tudi njen slog pisanja. "Sprehajalko je napisal tok zavesti, o slogu nisem veliko razmišljala. Post festum sem že pilila, izčistila besedilo, saj zelo rada krasim besede, pa sem to odstranjevala. Preprosto imam toliko prispodob, v glavi mi 'šiba' nekaj avtocest, tudi ko pišem, imam težave s tem. Več jih moram zapreti in recimo vklopiti le kakšni dve," razkrije pisateljica, ki se trenutno igra z idejo knjige, ki bo obravnavala odhajanje ljudi in se posvetila paliativni oskrbi s poudarkom na branju umirajočim, glavna avtocesta pa jo usmerja k poleti napisanemu hudomušno-bridkemu mladinskemu romanu Mravljinci, ki si želi utreti pot do najstnikov.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin