Anže Čokl: Izziv mi je prikazati kotičke, ki jih ni videl še nihče

Zgodbo delajo unikatno tudi neprijetni trenutki "Filmi, kot je tudi Aurora Polaris, so čisti dokumentarni filmi, ki prikazujejo stvari tako, kot se odvijajo, zanje ne obstaja scenarij. Pred leti je v Kirgiziji član odprave zgrmel v ledeniško razpoko in si polomil nogo, kar je daleč od civilizacije in vsakršne pomoči predstavljalo veliko težavo. Takrat se nam je zgodil pravi dramski trikotnik, saj je prišlo do velikega zapleta, česar ne moreš napovedati. Sem se pa tudi iz lastnih izkušenj naučil, kaj najbolj pritegne gledalce – snemati je treba tudi neprijetne stvari, ne samo sončnih vzhodov, sončnih zahodov in ko se imamo fino, ampak tudi, ko je slabo vreme, ko sneži, ko te zebe, saj takšni trenutki delajo zgodbo unikatno," Anže razgrne skrivnost svojih pustolovskih dokumentarnih filmov, ki zmagoslavno osvajajo gledalstvo. Aurora Polaris, filmski potep po še nedotaknjenih kotičkih Aljaske, kamor se je letos spomladi na alpinistično-raziskovalno opravo podala izbrana deseterica športnega društva Freeapproved, je pred slabim tednom jemal dih, prižigal občudovanje in širil obraze v nasmeh na težko pričakovani premieri v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Odprava v odmaknjene kraje z roko v roki s humorjem in iskrenostjo "Odprava v odmaknjene kraje je le rdeča nit filma, ki ga naredijo prava mešanica humorja, iskrenega prikaza nas na odpravi in odnosov med posamezniki daleč stran od civilizacije, saj smo še vedno običajni smrtniki," na noto iskrenosti zaigra filmski ustvarjalec, ki prizna, da jim je pri snemanju Aurore Polaris največ preglavic povzročilo nepričakovano gladko tekoče dogajanje brez posebne dramatičnosti, zato je bil za montažerja Boštjana Virca najtrši oreh narediti zgodbo simpatično in gledljivo. "Ogromno posnetega je šlo na stranski tir, saj filma nismo delali izključno za plezalce, ampak smo želeli ustvariti takšnega, da ga vidijo, razumejo in v njem uživajo vsi. To se mi zdi veliko težje, kot tistih nekaj plezalskih duš zadovoljiti z nekaj kadri težkega plezanja in je stvar končana, kar mi, resnici na ljubo, niti ne bi bil izziv."

Snemanje kot plezanje v navezi Snemanje takšnega filma je kot plezanje v navezi – tako kot soplezalcu moraš popolnoma zaupati svoji ekipi, izbiri katere Anže vsakič znova posveti posebno pozornost. "Na odpravi v odročne kraje, kjer ni možnosti, da pokličeš helikopter in se naslednji dan vrneš domov, je ekipni duh ena najpomembnejših stvari, mnogo pomembnejša od tega, da imaš fizično vrhunske plezalce. Bolj ko so ljudje v svojih očeh izoblikovani v heroje, bolj egoistični so, več takšnih na kupu pa lahko hitro pripelje do težav. Ko sestavljam ekipo za takšno avanturo, je zame najpomembneje, da človeka značajsko poznam, da vem, da mu lahko zaupam in da bo vedno postavil na prvo mesto varnost in tovarištvo," se je o besedah pobudnika za odkrivanje neznanega na Aljaski mogoče prepričati tudi v dokumentarcu, ki filmsko kolesje raziskovalne avanture dodobra podmaže s humorjem in pozitivnim mišljenjem, seveda ob zavedanju resnosti okoliščin ob prvenstvenih alpinističnih podvigih.

Inženir strojništva, ki priznava, da se včasih počuti bolj kot umetnik, se je v aljaškem mrazu in neoskrunjenosti odlično vživel v vlogo režiserja in snemalca. "Kot strojnika me navdušujeta tehnika in tehnologija, s čimer pa zelo rad združujem umetnost. Na Aljaski smo preizkusili veliko nove opreme, snemali s kamero, s katero nismo še nikoli prej, zato sem imel dodatno tremo. Kup kadrov bi lahko bilo tehnično nepopolnih, a sem se potrudil, da je končni rezultat uspel in me je res navdušilo, kaj je mogoče narediti s sodobno tehnologijo," zavzeto razlaga sogovornik, ki je službeno daleč od strojništva in filmskega ustvarjanja – v menedžerskih vodah.

Splet in občinstvo – najboljši kritik Anže je filmski samorastnik, ki se je vsega, od snemanja do montaže, naučil sam, odkar ga je pred leti v svoj ustvarjalski primež ujela gibljiva slika. Pritegnila ga je s svojo povednostjo in možnostjo prikazovanja razpoloženja, izziv pa mu predstavlja predvsem pripovedovanje zgodbe s kamero, za katero je v primerjavi s fotografiranjem treba razmišljati precej korakov naprej, sploh v tako nepredvidljivih okoliščinah, kot se snemanja loteva sam. Skupni imenovalec njegovih štirih pustolovskih dokumentarcev – smučarskega filma Lovci na pršič, gorniško-raziskovalnega filma Kraljestvo oblakov ter alpinistično-raziskovalnih filmov Špaltna Ekspres in Aurora Polaris – je simpatičen, ne preveč resen prikaz poti v neznano, zapečaten z navdušenjem vpletenih in strastjo do odkrivanja, ki nagovarja širše občinstvo.

Čokl je filmsko zorel tudi ob množici krajših filmov, ki nastajajo ob njegovih plezalskih, smučarskih, kolesarskih in letalskih podvigih ter omamljajo gledalstvo v njegovem spletnem domovanju. "Splet in občinstvo, ki spremlja moje filme, sta zame najboljši kritik, saj vidim odziv ne le po številu ogledov, ampak tudi po komentarjih, ki jih dobim, in tako sem se tudi izpilil," poudarja filmski ustvarjalec, ki je pomembnejši korak naprej naredil s sodelovanjem z Boštjanom Vircem, v družbi katerega se je tudi profesionalno približal določenim znanjem, a priznava, da je še daleč od velikih produkcijskih projektov. Filmsko snovanje je zanj konjiček, ki pa je prerasel v njegovega ustvarjalskega paradnega konja, saj ob premierah Čoklovih dokumentarcev Linhartova dvorana Cankarjevega doma vedno poka po šivih in zahteva takojšnjo ponovitev.

Učenje in rast iz filma v film Le kateri režiser in snemalec samouk ne bi upravičeno ponosno spremljal svoje razprodane filmske premiere? A Anže ostaja skromen, saj se zaveda, da so avanturistični dokumentarni filmi na slovenskem filmskem prizorišču ogrožena vrsta. "Če bi bilo takšnih filmov na stotine, bi bilo težko razprodati dvorano, zato si nič kaj ne laskam. Zagotovo sem sam največji kritik Aurore Polaris, v kateri me moti kup malenkosti, ki jih večina najbrž niti ne opazi. Najpomembneje se mi zdi, da z vsakim svojim naslednjim projektom vsaj v svojih očeh presežem svojega prejšnjega, saj tako rastem in se vsakič nekaj naučim. Sprejemati je treba svoje delo, si priznati napake in jih poskusiti naslednjič odpraviti, saj se mi zdi, da je to ključ do osebnostne in na nek način tudi karierne rasti," razmišlja mladi ustvarjalec, ki tudi karierno – na čelu Bohinj Park Hotela – posega le po najvišjih zvezdah.

"Snemanje stokrat, tisočkrat videnih kadrov hribov, kamor se odpravljajo visokoproračunski filmi, ki z visoko tehnologijo dovršeno prikažejo vse dogajanje, me ne zanima, saj je to že vse tisočkrat videno, tisočkrat slišano. Zame je izziv raziskovalno nadaljevati v našem slogu in prikazati kotičke, ki jih do zdaj ni videl še nihče," smelo predstavi svojo filmsko in osvajalsko vizijo, ki ga bo, če bo vse steklo po načrtih, prihodnje leto odpeljala v Butan. Tako se lahko ob tehnično in organizacijsko sposobni ekipi, prekipevajoči od volje, energije in goreče želje svoja doživetja deliti z drugimi, ob letu osorej nadejamo nove slovenske filmske pustolovščine iz še nepoznane Himalaje.