569. SONČNI ZAHOD

Gledala sem sonce, sonce, ki zahaja. V srcu začutila ljubezen, ljubezen, ki prihaja. Najprej, kot vrtnica rožna, ki nežno zardi, ko ljubezen se v srcu potiho prebudi. Vse bolj je rdeča, vse nebo žari, srce se ogreva, v ognju gori… Lepota narave vso me je prevzela, tega prizora zapustiti nisem želela. Krvavo rdeča, kot srce, ki krvavi, kapljica po kapljico, ko ljubezen izgori… So črički zapeli dnevu v slovo, zjutraj se sonce znova rodilo bo… V srcu pepel, pod njim pa iskrica ljubezni potiho tli, se novega sončnega zahoda veseli...