100. kratka zgodba: MALI SIVI ZID

… zaradi katere je bil vsak odhod vreden vrnitve, zaradi katere polni trenutki bližine še niso vedeli, kaj pomeni inflacija. Svet je bil takrat bolj zelen, vrvi niso bile potrebne. Nato so v brezmejnost postavili nekaj visokih ograj, zdelo se jim je, da so s tem brezmejnosti odvzeli meje. Prvi ograji je sledilo več manjših. Ograj, nato tovarn, bodečih žic in velikih praznih prostorov, namenjenih kraji časa. Svet je postajal vsak dan malo bolj siv in ljudje vsak dan malo trše zvezani. Na skrajni točki so prišli mali sivi zidovi. Najprej jih je bila le peščica, nato so se razrastli po vsej brezmejnosti, med malimi, mladimi, starimi, velikimi, pisanimi, sivimi. Počasi so vsi postajali bolj in bolj brezbarvni. Mali sivi zidovi so rastli povsod in tvorili ogromen labirint. Izgubljali so se med njimi, tavali med nijmi, pisali nanje, jih polepili s fotografijami in plakati, se klicali, a ostajali sami. Pred tremi dnevi je Katja čepela v enem od križišč pred svojim malim sivim zidom, tuji sivi zidovi so se vzpenjali nad njo, že neštetokrat jih je vse pregledala, vse fotografije srečnih, mladih, razigranih, pisanih. Vse grafite je prebrala in ni jih bilo malo. Tina je liubiiiiiila Blaža, Goran je želel z nekom na kavo, Sanjin dan je bil beden, Katarina je šla v trgovino, Vesna si je iskala novo dekle, Tilen je Mateji podaril čokoladno srce. Katja jih je vse prebrala, čepela je pred svojim malim sivim zidom, vsako uro je z debelim flomastrom narisala tri pikice nanj in nato še malo brala napise na tujih zidovih. Gašper in Anita sta prijatelja, Zvezdana je poročena z Rokom. Katja je čakala, da se bo iz labirinta izluščil Miha in prišel sedet k njej, v svoj udobni fotelj. Mihe ni bilo že dva dni. Včasih je šla do njegovega zidu in kaj napisala nanj (npr. ''Kje si?'' ''Kdaj prideš?'' ''Pogrešam te!''), ampak Mihe ni bilo tam. Bilo je, kakor da Miha sploh ne obstaja več. Že sedmič je stopila do nejgovega zidu ter se sprehodila gor in dol pred njim. Takrat se je prvič zgodilo. Med zidovi je vstala mala stojnica, kakršnih že dolgo ni bilo nikjer na svetu. Iz hrastovine, z zarjavelimi vijaki. Nad polico senčnik iz rumenkastega platna s tankimi pomarančnimi črtami za okras. Stojnica je bila polna knjig, ki jih Katja ni videla že od zgodnjega otroštva, ob njej pa je sedel starček, ki ji je s svojo zgubano roko pomignil, naj pride bliže. Ni upala. Na starčku in knjigah je bilo nekaj skrajno mamljivega, a hkrati strašnega, intimnega, že preživetega. Samo strmela je vanj, nakar je zaslišala za seboj neke korake, pomislila je, da so to Mihovi koraki, v veselem pričakovanju se je obrnila, a videti ni bilo nikogar. Ko je spet pogledala v smeri stojnice, je bilo tam spet samo križišče štirih modrih zidov. Nato, tretjega dne proti večeru, je Miha vendarle prišel. Vrgel se je v zeleni, močno oblazinjeni fotelj, razkrečil noge, roke so mu ležerno obvisele preko naslonjal, nagnil se je nazaj in se udobno namestil. S priprtmi očmi je pogledal Katjo. »O, tu si.« »Čakala sem te.« »Vem, vem. Oprosti.« »Hotela sem ti povedati, da...« »Čakaj malo! Jaz moram tebi nekaj povedati.« »No, prav.« »Danes je bil naporen dan.« Kratka tišina. Melodramatično pačenje. »S sodelavcem sva se sprla.« »Zakaj?« »Bedak je.« »A.« »Ja.« »Miha danes sem...« »Res ne morem dokončati, kar sem ti pripovedoval?!« Povzdignil je glas. »Oprosti.« »Saj ni pomembno,« je rekel. »Torej. Po službi je dan postal še hujši, tako da sem bil potem čisto sesut in slabe volje.« Po službi je Miha hotel čim prej domov. Samo stran od pisarne in bedasteda sodelavca. In kaj se je zgodilo po tem? »Tega si ne moreš predstavljati!« je vzkliknil Miha trikrat zapovrstjo. »Tega si ne moreš predstavljati! Tega si sploh ne moreš predstavljati!« Gneča. Obupna gneča na cestah. Komajda petnajst kilometrov na uro se je lahko vozil. Petnajst kilometrov na uro! In vsi semaforji so bili rdeči. Čisto vsi, kako hudiča, so lahko bili vsi rdeči, kaj ni petdeset odstotkov možnosti, da bo gorela zelena luč? A ni? Ubogi Miha je bil tako izčrpan, tako utrujen, da je namesto domov, zavil proti S., k mami. Katja je molčala. Miha je vstal iz fotelja in se pretegnil. »Na pivo bom šel.« »Ampak... jaz sem ti hotela še nekaj povedati,« je rekla Katja. »Boš kasneje.« Miha je stopil h Katji, ki je stala na svojem mestu, vsa poklapana, jo hitro poljubil in izginil v labirint zidov. Katja je ostala sama. Celo Mihov fotelj je izginil z njim. Sedla je na tla in nekaj časa malo smrkala. Potem je vstala, vzela v roko svoj debeli flomaster in napisala na svoj zid: ''PRAZNO!'' Zatem je malo hodila sem in tja, potem pa napisala sporočilce in ga prilepila v poštni nabiralnik na Mihovem malem sivem zidu. Šlo je takole: »Kupila sem hruške in naredila najino pito. Zate. Za naju.« Katja je še nekaj časa tavala sem in tja. Želela si je, da bi bilo vse – labirint, Miha, hruške, zidovi(!) – samo strašna nočna mora. In potem se je, tik poleg njenega zidu spet pojavila stojnica s knjigami in starim prodajalcem! Tokrat ji starček ni pomignil. Počakal je, da naredila obotavljiv korak proti stojnici, nato jo je nagovoril. »Pridi, ne boj se – vem, da so leta obrasla mi brado, da siv sem in star, mrtev a živ! Pridi in poljubi svet v slovo! Knjige odpri, zaspi, da nikdar tako. Zbudile te bodo muze, zbudil te bo veter z Olimpa, pridi, nič in nihče te more zbuditi, če ne pustiš labirinta.« Katja je stopila k stojnici, rekla si je, da bo samo malo prelistala knjige. Ko je naslednje jutro Katjina sostanovalka Matilda potrkala na vrata svoje prijateljice in sošolke, se ta ni odzvala. Matilda je odprla vrata in jo našla ležati na tleh ob postelji. Stopila je k njej in jo strasla za ramo. Katja se ni odzvala. Matilda je prijela njeno roko. Bila je povsem hladna. Poleg nje je na tleh ležala odprta knjiga. Evripidove Bakhe.