SiolNET. Trendi Kulinarika
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Posestvo Trnulja: postojanka pri zdravilnem bezgu

3

termometer

Ljubljansko barje je dobilo kulinarično zgodbo, ki je ne gre spregledati.

Ljubljansko barje. Ljubljanica, ki je v Črni vasi ali v Podpeči povsem drugačne barve kot ob izlivu v Savo ali v središču Ljubljane, polja, močvirja in ribniki ter mnoštvo rastlinja, da o raznih (glasnih, velikih, majhnih, pisanih, črnih, radovednih, sramežljivih) pticah, ki so si tukaj našle dom, niti ne govorimo. Ni slabo, da smo ob "spodnjem" Kirnu, ki je le kakih pet minut vožnje stran, dobili še Trnuljo.

Za zdaj je posestvo, ki se intenzivno ukvarja s kmetijstvom, za lačne odprto le ob sobotah s hladno in ob nedeljah od poldneva pa do šestih s toplo in ekološko povsem nesporno hrano. Pred časom se je na svojem obisku v Sloveniji v Črni vasi ustavil celo slavni kuharski blondinec Rudolph Van Veen in menda je bil navdušen. Jedilnica – če prosite, lahko jeste tudi na vrtu – je sicer lesena, a moderno opremljena tako s klimatskimi pripomočki kot s kaminom. Prostor ima velika okna, tako da je odprt proti kmetiji, kjer se v ogradah občasno malce nervozno, drugič spet povsem zaspano gibljejo koze, osli, mula, konji, dva ovčarja, kup kokoši in nekaj zaradi poletne vročine utrujenih mačkov. Kakšnih 150 živali. Pozneje, po krepki malici, si jih bomo na poti skozi posestvo pobliže pogledali. Kakšen kilometer bomo prehodili, pa še dodatnih osemsto metrov do Ljubljanice in nazaj, se splača, ker je gospodar ravno danes pokosil.

Ljubljanica je bila res nekaj posebnega, a še prej se je na mizi znašel Tempel, ki ga ponudijo namesto Radenske. Če bi radi še kaj spili, imajo na voljo tri slovenske eko vinarje: Štajerca Zorjana, ki nas je kratkočasil s svojim pitnim, ne presladkim chardonnayem, Plahuto z Obale, ki nam je delal družbo ob glavni mesni jedi, in Aleksa Klinca z jakotom in gardelinom. Večino vin strežejo tudi na kozarec za okoli tri evre.

S hrano smo začeli pri hladnih jedeh, narezek so sestavili iz dveh vrst oslovskih salam, ene kozje salame in kozje klobase. Spremstvo je bilo še številnejše: domača jajčka, čebulna marmelada, kozja feta, hren, paradižnik, kumarice in za povrh še češnje. Bistvena razlika med takim narezkom in tistimi, ki jih običajno ponujajo kmečko-turistične lokacije, je bila jasno pri siru, ki je drugod vse prevečkrat kar iz Hoferja. Pri Trnulji pa gotovo ne, saj tudi kruh pečejo iz domačih sestavin. Eden je konopljin, drugi pa iz sedmih različnih domačih, torej lastnih mok. Juhi, ki so ju stregli tisto nedeljo, sta bili konkretni, skoraj pretežki. Zdrobova s pehtranom je tako ali tako nekaj posebnega, gosta pa je bila tudi koprivna juha. Ob tem velja povedati, da si večina obiskovalcev ob takšnih obrokih ne zaželi še tople predjedi, naša miza pa je zahtevala konopljine rezance s šparglji. Predvsem doza špargljev je bila obilna, šlo pa je za nekaj, kar v računu potem opišejo kot glavno vegetarijansko jed in to razloži tako količino kot videz jedi.

Pri glavnih jedeh pripravijo jedi iz svojega tipičnega živalstva. Preskočili smo polnjeno kokoš in se osredotočili na file oslička ter na drugi strani na dušeno kozličkovo stegno. Obe jedi, pripravljeni v obliki zrezkov z veliko omake, so pospremili z zmagovalno kombinacijo konopljine lazanje in zdrobovih (gluhih) štrukljev. Ob klasični mešani solati so na mizo prinesli še svoje bučno in konopljino olje, jabolčni kis pa je avtorstvo ekološke kmetije Repovž iz Šentjanža.

Še dve sladici sta pripadali h kosilu, konopljina pita z marelicami in morda še nekoliko okusnejša bučna zmrzlina s čokolado, bučnim oljem in bučnimi semeni. Zraven smo poskusili Trstenjakov grozdni sok sauvignona in temnordeč sok bezgovih plodov. Ravno ta sok naj bi bil velika uspešnica – zdravi vse bolezni, predvsem pa zbija vročino. Vzrok? Vitamin J, ki se skriva v njem. Najzdravilnejši pijači je sledil samo še domač, ne premočan sladek orehovec. Na koncu je morda treba vseeno izreči (samo eno) kritiko. Cene do 40 evrov na osebo samo za hrano utegnejo pregnati marsikaterega gosta, ki sicer manj ekološko osveščeno kosilo po nedeljski maši dobi že za kakšnih 10 evrov.

Povzetek

Posestvo, ki ponuja hrano samo ob sobotah in nedeljah, se drži tistega, kar pridelajo na svoji ekološki kmetiji. Če morajo kaj uvoziti, poskušajo to kontrolirati, pa naj gre za kis, orehe ali bezeg. Hrana je malce posebna ali drugačna kot v okoliških gostilnah, veliko je konoplje, oslovskega in kozjega mesa.

Vinska karta je predstavitev treh ekoloških vinarjev Klinca, Plahute in Zorjana.

Ocena

Ocena gostilne: 4

 

 

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin