SiolNET. Trendi Kulinarika
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Krtina D'Ampezzo: hrana iz Piemonta v moravških hribih

2

termometer

Med množico Italijanov, ki so v zadnjih letih začeli osvajati Slovenijo, je tudi oštir iz Torina, ki se je ustalil v okolici Ljubljane.

Novejšo oceno Krtine d'Ampezzo preberite tukaj.

Bog ve, kaj je pred nekaj leti k nam prineslo Roberta Monasa iz Piemonta. V vsakem primeru je v kraje, ki vsaj za izbirčne jedce niso imeli prave postrežbe, prinesel nov veter. V hiši, kjer je nekoč bival kmečki turizem, ponujajo jedi z italijanskih pridihom in morda malce preozkim izborom vin iz Italije – največ piemontskih.

Krtina D'Ampezzo

Imenje 21, 1251 Moravče

Telefon: +386 51 630 631

Na vratih nas je pozdravil debel oranžen maček, ki, kot se je pozneje izkazalo, sliši na ime Fritz. Menda sta se skupaj s prijateljem Siegfridom od odprtja gostilne pred manj kot letom zredila za vsaj dva kilograma. Debelih mačkov sicer ne spuščajo v gostilno, a jima ni hudega, najraje jesta ostanke škampov in boljšega mesa, konzerv iz supermarketov menda niti ne povohata več.

Roberto dobro govori slovensko, s podobnim naglasom, kot ga ima recimo Andrea Massi. Ko se nekam naseliš, se je pametno naučiti jezika domačinov in poleg jezika ni slabo, če prilagodiš okoliškemu življu tudi cene. Meni z logičnim imenom Krtina d'Ampezzo z dvema predjedema, juho, testeninami, solato in glavno (mesno) jedjo stane 20 evrov na osebo, kar se zdi več kot ugodno, če bi naročili ribjega, bi plačali 26 evrov. Ja, toliko na pomembnih turističnih točkah sicer stane zgolj porcija ribe.

In smo začeli. S kozarcem penečega iz Valdobbiadeneja, ob peči, ki je ob rdeče-belih prtih poskušala dati občutek domačnosti. Za pozdravček so v našem primeru poskrbeli kruhki z izjemno kremo iz tune, artičok in kaper, pa še klasične bruskete s paradižnikom. Belo vino je bilo bližje krajem, kjer je včasih živel in delal kuhar: svež piemontski Gavi. Cene pretežno italijanskih vin, ki pa jih ne gre razumeti kot kakšne prestižne napitke, se gibljejo okoli treh evrov na kozarec, Gavi je bil še nekoliko cenejši. Rdečih je več, pa malce dražja so: zraven glavnih jedi smo pili barolo Alte Rocche Bianche 2008, ki je dosegel štiri evre za kozarec.

Med predjedmi smo na jedilniku uzrli napis bagna cauda - tradicionalna piemontska, po nekaterih informacijah pa tudi najljubša jed papeža Frančiška, zato se zdi logično, da smo jo poskusili. Kuhar iz Piemonta jo pripravi kot omako iz inčunov, česna in oljčnega olja, servira pa jo v miniaturni različici fondija – v posodi nad ognjem, gostje pa v njo namakajo posamezne jedi. V našem primeru je šlo za kose kuhanega krompirja in narezano pečeno papriko. Jasno, ko zmanjka tega, si človek lahko pomaga tudi s kruhom, konec koncev je papeško jed (ki jo menda ljubi tudi Boris Cavazza) treba pojesti do konca. Pa še popečen kruh, ki ga natrejo z oljčnim oljem in rožmarinom, je bil tisti večer res vreden pozornosti.

Pri predjedeh so priporočili tudi vitello tonnato, se pravi hladno teletino s tunino omako in kaprami, dodali pa smo še izjemen karpačo tune, ki je počival na hrenu. Porcije so bile zmerne in priporočeno je bilo, da se jih zalije z ekološkim olivnim oljem s Hrvaške, ki je bil ves čas na mizi v družbi belega in rdečega balzamičnega kisa. Morda bi lahko v tem primeru ponudili kaj bolj zanimivega iz Italije, ampak potem bi verjetno trpele cene.

Po hladnih jedeh smo se lotili juhe, kar nekaj jih imajo na programu, celo fižolovo, a tisti večer so bolj ponujali klasično zelenjavno mineštro, na drugi strani pa je bila gosta korenčkova juha s polento. Lahko bi rekli, da sta bili obe klasični, a malce drugačni in dobro pripravljeni. Tudi pri testeninah smo ubrali tradicionalno italijansko pot – perfektno kuhane rezance na dva načina. Prvi je bil asketski aglio olio e peperoncino (česen, olje in pekoča paprika), bolj bogati, a ne preveč nasitni pa so bili rezanci z orehi, smetano in baziliko.

Glavne jedi so bile, morda tudi zaradi resne konkurence predjedi, slabše pripravljene. Kose govedine so pripravili z belim vinom, piščanca na drugi strani z gosto omako balzamičnega kisa, na sredi pa ju je povezoval odličen, debelemu čipsu podoben, a ne preslan krompir.

Novo prijetno presenečenje so bile sladice. Izjemen, skoraj tekoč tiramisu naredijo v kozarcu, prav tako prehvaljeno čokoladno torto opremijo s pomarančo, da o skutni torti s sladkimi gozdnimi sadeži niti ne govorimo. Sladkega vina na žalost nimajo, imajo pa grappo – ne italijansko, ampak primorsko. Dobra, ne premočna kapljica. In mimogrede, naši zahodni sosedje že od nekdaj vedo, kako je treba z ženskami – vsaki ob odhodu podarijo rdečo vrtnico.

Povzetek

Sicer skoraj šolska italijanska restavracija, ki sledi izročilu Piemonta, od koder prihaja šef. Malce se skuša prilagoditi željam okoliških jedcev, a nekaj jedi in prijazen ambient si res zasluži pozornost tudi zahtevnejših gostov.

Vinska karta je preprosta. Ponujajo poceni vina iz Piemonta, Toskane, s Sicilije in celo iz Furlanije, toda zdi se, da bi vseeno potrebovali še nekaj prestižnejših etiket.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin