Hotel Brdo: tam na Gorenjskem, kjer so jedli največji

Nedelja je bila kar preveč topla za čas različnih martinovanj in morda je iz Kranja proti hribom vseeno bolj hladno, smo pomislili. Pa ni bilo. Tudi v veliki hotelski dvorani na Brdu je bilo vroče. V kraju, kjer se naši nogometaši pripravljajo na zgodovinski par tekem z Ukrajino in kjer so leta pred njimi uživali jugoslovanski kralji, potem največji slovensko-hrvaški sin Josip Broz Tito in še za njim dr. Janez Drnovšek, so ponujali razmeroma bogato kosilo po več kot znosnih 18 evrov.

In to ni bila hrana, ki jo je veteran slovenskih butlerjev Jožef Oseli nosil Titu in njegovi najbolj znani soprogi Jovanki Budisavljević. Pa tudi ne tisto, kar je jedel dr. Drnovšek. Tito je imel bojda najraje kuhano govedino, ki jo je jedel za zajtrk in jo delil s svojima kodroma, naš premier in predsednik pa, kot je znano, ni jedel mesa. V nasprotju z njima smo se mi potrudili z mesom, ki so ga ponujali na nedeljskem jedilnem listu, konec koncev se to za martinovo spodobi, le za nekaj drobnih popravkov smo zaprosili, za kar smo uporabili njihov redni jedilni list.

Kako torej kuha država? Dobro. Natakarji in kuharji so naučeni svoje obrti – niso jih našli na študentskem servisu, kar se v današnjih časih sicer dogaja vse prepogosto. Prostor je natančno, skoraj grajsko opremljen, stoli udobni, mize pa velike in pripravljene na razvajene jedce. Z menija naj bi izbrali pet od sedmih zapisanih jedi in začeli smo z dimljenimi račjimi prsmi, ki so jim dodali svežo pomarančo in nekaj kremnega sira. Ob eni najboljših jedi popoldneva so ponudili tudi ducat različnih kruhov in žemljic, od sirovih do bučnih. Na žalost so rezine mesa opremili tudi z rukolo. Nepotrebno.

Za praznik pivcev so skuhali krepko kostanjevo kremno juho. Sladka in kot da bi bila v njej tudi kapljica ruma, pa še zeliščna pena se je polila po vrhu. Še špinačno smo morali poskusiti. V krožniku je bilo nekaj zelenjave, še posebej veliko korenja in malih testeninic, na katere nalijejo juho mlade špinače z zeliščno kislo smetano. Simpatična kombinacija, tudi zato, ker je bila v juhi v glavni vlogi špinača in ne smetana, kot se rado zgodi. Razmeroma lahka je bila tudi topla predjed. Žlikrofe so po jesensko razporedili na pire muškatne buče in ga polili s perutninskim ragujem.

Glavne jedi so napovedali z mešano solato: rukola, koruza, fižol, paradižnik, zelena, zelje. Pa ne gre samo za naš odnos do rukole, ki je v kombinaciji kdo ve zakaj prevladovala. Gre za to, da se v tako prestižni restavraciji res ne more pojaviti nekakšna skodelica z natlačeno vsebino, ki jo je potem treba še malce zalivati s kisom in oljem ter premetavati z vilicami. Na srečo je bila to ena redkih težav, ki smo jih imeli.

Glavne jedi so bile spet pripravljene podobno kot predjedi. Rezine dušene divjačine iz lastnih gozdov, v katere noga državljana ne more kar tako zakorakati. Zraven pa zdrobovi štruklji, korenje in brstični ohrovt. Namesto goske pa polnjeno piščančje stegno ob mlincih, rdečem zelju in brstičnem ohrovtu. Podobno kot je bila neizrazna solata, se je godilo tudi kakijevi rezini, šlo je za klasično hotelsko kocko, ki jo je v obilici kreme in smetane ter kakija reševala čokoladna krema ob strani krožnika.

Še vino. Ob ponudbi odprtega vina, ki nas ni povsem prepričala, imajo lep izbor slovenskih vin po cenah, ki bi si jih človek želel tudi v prestolnici ali v turističnih središčih. Protnerjev renski rizling 2011, ki je našel pot na našo mizo, nas je stal zmernih 18 evrov. Sicer pa imajo veliko Movie, Marjana in Edija Simčiča (njegov Kolos po 81 evrov je najdražji med buteljkami, a še vedno cenejši kot drugje), sicer pa so na voljo še Saksida, Colja, Benedetič, Krapež, Batič (njegov rose je po 21 evrov, kar je skoraj 10 evrov ceneje kot v Ljubljani). Cviček je iz Gadove peči, iz Štajerske so Doppler, Gaube in Protner, mehurčki pa nosijo imena Radgona, Bjana, Medot in Istenič. Morda opomba, da bi morali imeti v tako prestižnem objektu tudi kak šampanjec.

Naj na koncu samo omenimo, da je ob kosilu, ki so nam ga ponudili, mogoče jesti tudi po naročilu z jedilnega lista. V tem primeru ponujajo še kraški pršut, tris brdske postrvi, domače sire ter govejo juho z mesnim raviolom in zelenjavo, svaljke iz koruzne moke s hašejem brdske divjačine, pa tudi kakšna krača in piranski brancin se najdeta v ponudbi, da gratiniranih palačink niti ne omenjamo.

Povzetek

Malce prezrta restavracija, ki je videla mnoge protokolarne dogodke in kjer se znajo na gosta zelo formalno pripraviti. Osnova so jedi, ki jih vežejo na Brdo oziroma Gorenjsko in na letne čase (brdska divjačina, brdske postrvi, štruklji), najde pa se tudi kaj iz širše slovenske okolice (piranski brancin, kraški pršut, žlikrofi).

Vinska karta ima najboljša slovenska vina po nizkih cenah. V njej je vse, Brda, Vipava, Kras, Dolenjska in Štajerska, celo nekaj oranžnih vin imajo, za kaj več pa bi lahko pristavili še kakšen šampanjec.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.