Hiša Franko: popolna kobariška izkušnja

Je pa tako, da se okoli Kobarida že nekaj časa dobro kosi in večerja. A, če le imate možnost, podaljšajte bivanje, prespite v sobicah nad Hišo in poskusite še zajtrk. Sobe so ugodnih cen, nekatere imajo masažne kadi, v drugih so zgolj tako udobne postelje, da se zadovoljnemu gostu, ki je pri vseh jedeh poskusil tudi požirek ali dva vinca, ne ljubi nazaj v centralo ali na štajerski konec. Ceste so že kar udobne (to nam je dala osamosvojitev), a do Hiše Franko, kake tri kilometre iz Kobarida proti italijanski meji, je iz Ljubljane še vedno več kot dve uri, pa naj se naš šolani šofer Jamal še tako trudi. Ampak ob osmih zvečer, ko smo se pripeljali v gostilno, še nismo vedeli, da bomo tudi zajtrkovali.

Pravijo, da sta se vinarja Četrtič in Prinčič združila in nastala je peneča rebula z nemogočim imenom Rebolium Sinefinis. S tem smo začeli v Hiši Franko, ki je bila kljub (še eni odločilni) tekmi naše nogometne reprezentance lepo zapolnjena. In ko smo ravno pri vinih – vinska karta je še malo obsežnejša kot ob našem zadnjem obisku. Poudarek je na slovenskih in ekoloških vinih ali na biodinamiki, če hočete, toda v zadnjem času so dodali (brez razloga) praktično vse slovenske penine (ne vem, če jih ni čez dvajset), potem pa si druga vina sledijo po imenih sort, ne po vinarjih. Vse možne slovenske rebule, vsi tokaji, malvazije, sauvignoni, caberneti in beli ter rdeči cuveeji … Cene so več kot sprejemljive, morda izstopa – tudi po kakovosti in po letnikih – ekstremni Renčel. V rubriki okoli sveta najdete posebej veliko število šampanjcev, dostopne Francoze in malo manj dostopne zamejce. Nekaj je še pomembnih Italijanov in kakopak tudi pri nas vse bolj čislana kalifornijska vina.

Mi se seveda nismo prišli naužit ameriških trt, zato so nam ob prvih predjedeh ponudili kozarec odcepljenega Burje in njegovega zelena iz 2009. Svežina. Zdaj že na moč popularni Steyerjev dišeči traminec je sledil v četrtfinalu. Tik pred glavnimi jedmi smo dobili verjetno najbolj zanimivo vino, Fonovo malvazijo iz 2007, ki bi jo človek lahko pil namesto mleka, kave, soka, radenske in kokakole vsak trenutek dneva. V finalu pri glavni jedi, pri počasi pečenih golobjih prsih (omaka iz kave in brina, kuhana cikorja ter krema iz krompirja in višnje) pa smo se logično naslonili na drugega ptiča, na Slavčka in na njegov pet let star merlot. Ste tudi pri sladicah kaj spili, bi lahko vprašali … Seveda smo: vsak je dobil šilce renskega rizlinga iz Zlatega griča. In ker smo toliko različnih kapljic popili – na srečo bolj kozarček vsakega kot kaj več –, smo pojedli tudi neizmerno količino majhnih jedi, ki jih v kuhinji avtorsko pripravlja ženski del družine.

Ob peninah svojevrstnega imena so na mizo postregli pozdravček: maslo z makom in skuto s pehtranom. Potem se je vse skupaj začelo sukati okoli najdaljšega menija z imenom Poletna kolekcija. Najprej emulzija poletnih solatk, zelišč in malih sadežev v spremljavi lešnikov in oljčnega olja … Omizje je uživalo, čeprav je surova kapesanta v hrustljavem kruhu in dolgem popru ob uglašenem zborčku omake iz breskovih koščic in šopku zelišč pustila bolj mediteranski kot planinski vtis.

Tatarskega iz jelena nismo poskusili prvič, gre za jed, ki ena redkih v naših krajih daje vtis, da človek uživa meso in ne kakšne kemične mešanice začimb. Zraven gre hrenova majoneza, kanček balzamičnega jabolka, ščepec gosjih jeter in solata iz zelenih jabolk in koromača. Še enkrat ponovim, kar je sicer logično – porcije so res majhne in jedi se v pričakovanem redu menjajo od povsem lahkih do zelo težkih … Zelo ostane v spominu trilogija račke, če kar ponovimo, kar so povedali: testeni duhci, polnjeni z račko confit in pehtranom, omaka iz račjih jeter in zvezdnega janeža, mastna račja jetra in čebula v tempuri. Kar nekaj članov omizja je potrdilo, da gre za jed večera, drugi so čakali na brancina, pečenega z jurčki in limoninim timijanom, v družbi emulzije stročjega fižola in pistacijinega olja, z omako iz japonskega dashija in solato iz morskih alg. Uf …

O golobu in slavčku smo že nekaj malega rekli, dejstvo pa je, da ne gre za kako noro kombinacijo in da so golobe po pripovedovanju bivšega maršala jedli že partizani. Kar pa zadeva sladico, je takole: v Kobaridu bi moral človek vedno jesti kobariške štruklje, ki pa resnici na ljubo bolj sodijo v kako bolj lokal patriotsko zgodbo. Pri Valterju in Ani sicer ponavadi dobite tudi štruklje, a tokrat smo se odločili za sladoled iz rdeče pese in rdeče pomaranče (krema mleka in rožmarina, spenjena bela čokolada in meringa naravne limone). Nezavest … Še en "šnopček" in priprošnja za sobo, kjer bi človek dremal in vohal naravo okoli sebe. Imajo sobo, kar naslednje jutro privede do zajtrka, pri katerem so mize polne sadja in zelenjave, a je veliko manj ustvarjalen od večerje.

Povzetek

Hiša Franko ponuja ustvarjalne jedi na najvišjem nivoju, kar jim priznavava tudi bližnja italijanska kritika. Lahko se zaletite v daljši meni, ki vam bo za 70 evrov skupaj s pozdravčki in slovesi prinesel več kot deset jedi. Krajši meni stane 45 evrov, a je tudi praktično pol manjši. Morda v teh krajih preživite dva večera in poskusite obe kombinaciji. Pravijo, da sta to za poroko počela mladoporočenca Janša.

Vinska karta je izjemna, vsebuje vse, kar je v Sloveniji treba piti in kar v tujini presega lokalno raven. Kalifornijska vina, šampanjci, bordojci in jasno vsa biodinamika.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.