Četrtek, 2. 2. 2017, 4.05
6 let, 4 mesece
Gostilna Pri hribu: še v najslabšem mesecu razprodana oštarija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,38
Klene kraške gostilne redko razočarajo in nič drugače ni v Povirju, kjer skoraj ne poznajo praznih miz.
Dan ali dva prej smo se v Daktariju pogovarjali o tem, kam gre slovensko kuharstvo in gostinstvo. Jasno, iztočnica je bila nagrada, ki jo je naša najboljša kuharica osvojila na najvišji svetovni ravni. Ugotovili smo, da je kljub specifičnosti kuhinje oziroma jedi, ki jih ponuja Ana Roš, njena nagrada dobra za marsikaj, tudi za povsem drugačne, ne preveč ustvarjalne, v osnovne sestavine zagledane destinacije.
In Žare je kljub prikimavanju ob osvojitvi velike trofeje najboljše kuharice na planetu svetoval obisk nečesa povsem drugačnega, prav tako slovenskega in prav tako na meji s prijateljsko Italijo, čeprav na drugem koncu zemljevida. V Povir je treba, v vas pri Divači, tam je zelo dobro, tam so tujce prepričali na povsem drugačen način.
Gostilna Pri hribu
Povir 66a, 6210 Sežana
Telefon: 05 734 62 22
Tik pred navalom gostov – Pri hribu so nedelje menda redno razprodane.
Pa smo šli. Nedelja, malo pred eno. Radio je že poročal o zmagi Ilke in o Žanovi smoli, gospodar pa nas je vabil v notranjost hiše. Ob nedeljah smo odprti od poldneva, je povedal in nadaljeval, da ima razen ene mize pri šanku in ene pri kuhinji vse zasedeno. A, kot je zatrdil, smo imeli pravzaprav veliko srečo: januar in februar sta slaba meseca. V toplejših delih leta ob nedeljah zavrnejo tudi več kot petdeset gostov.
In potem so res prihajali jedci in gostilna se je v pol ure napolnila do zadnjega kotička. In naša miza je bila edina, ki je govorila slovensko, kar je še pred računom dokazovalo, da gostilna ni draga, saj italijanski turisti zaradi krize ne hodijo v drage gostilne.
Edina prava zamera gostilni je dejstvo, da nimajo, vsaj pokazali niso, ničesar zapisanega, ne hrane in ne vina, je pa res, da zelo natančno razložijo svoje načrte. Peneče vino je bila malvazija Sanabor. Zanimiv kozarček svežine za začetek. Iz Brd natočijo Pulca, z Obale Pucerja, s Krasa je Pupisov teran, kiselkast, kot smo ga vajeni, ki smo ga pili pri glavni jedi.
Začeli smo s hladnim narezkom, ki je bolj ali manj delo bližnjega soseda. Kraška panceta, pršut, ki nima tako ekstremnega okusa kot klasični primerki iz teh krajev, sijajna domača klobasa in ovčji sir. Menda so včasih sami redili prašiče, prodali so jih kakšnih 25 na leto, zdaj pa ima ta posel sosed, ki ima nekaj omenjenih živali celo v prosti reji.
Začetek po kraško: pršut, panceta, suha klobasa in ovčji sir
Ljudstvo medtem namesto svinjine še vedno prisega bolj na morske ribe in predvsem na gobe – gostilna Pri hribu naj bi ponujala najboljše gobe na tisoč načinov, od jurčkovega karpača in štorovk do ocvrtih marel. Porcije so velike in gostje, ki s tovrstno hrano pretiravajo, ne smejo mimo njihovih žganic.
Naše srečanje z gobami in še eno pomembno sestavino, ki jo visoko cenijo, z divjačino, se je medtem zgodilo skozi tris toplih predjedi: njoke so ponudili z jurčki, izjemno ajdovo polento z divjačinskim golažem, pastičo s treviškim radičem in z domačo paradižnikovo omako. Izredna kombinacija.
Tris toplih predjedi: pastičo s treviškim radičem, njoki z jurčki in ajdova polenta z divjačinskim golažem
Podobne je sicer mogoče srečati tudi v nekaterih drugih kraških oštarijah, a odkar so zaprli Filipiča na drugi strani avtoceste pri Sežani, tako dobrega trisa še nismo poskusili. Jota, prav tako iz serije toplih predjedi, je bila gosta, z zeljem in brez mesa. Pri hiši imajo v tej fazi praktično vse testenine, ki gredo z gobami, divjačino in pečenkino omako, pa popečen in (pri gostih iz Italije vse bolj priljubljen) ocvrt sir.
Pri glavnih jedeh so stvari bolj tradicionalne, a če ne boste vzeli rib, je skoraj gotovo, da vam bodo ponudili florentinca ali ramstek, čeprav imajo tudi bolj umirjene nedeljske mesnine, zrezke in ocvrtega piščanca, za italijanske goste pa tudi ljubljanski zrezek (lubianska – ocvrt ter polnjen s sirom in šunko).
Florentinec s prilogo, ki jo je v gostilnah težko najti – domačim ocvrtim krompirčkom
Florentinec, ki smo ga pomalicali, je zagotavljal, da bo nasitil več oseb in je bil tudi edina malo dražja jed v ponudbi, 20 evrov. Je pa zanimivo, da med mnogo prilogami, od ocvrtih kifeljčkov do njokov, izpostavljajo svoj, domač ocvrt krompirček. Zakaj je poseben? Ker je iz njihovega krompirja. Našpičeno prilogo smo snedli brez ugovora.
Kako pa je s sladicami v gostilni, ki naj bi imela kar 300-letno tradicijo? Izbira je bila majhna, a natančna: orehova potica s pinjolami, konkretno odišavljena z rumom, je bila izvrstna, nič slabši ni bil velik jabolčni zavitek. Niti pomislili nismo, da bi naročili štruklje, ki so jih ob panakoti in vaniljevem ali limoninem sladoledu še ponudili za sladki del obroka.
S pinjolami obogatena in z rumom odišavljena orehova potica
Na koncu smo si zaželeli še enega za zdravje ali, če hočete, za na pot. Imajo travarico, teranov liker, barikirano grappo, slivovko, a mi smo naročili kar brinjevec, ki ga ponavadi pijejo tisti, ki precenijo svoje sposobnosti in pojedo preveč gob.
Povzetek
Kraška oštarija, ki za kakšnih od 20 do 25 evrov na osebo ponudi vse od lokalnih mesnin in sirov okoliških kmetij do jote, testenin in bolj ali manj klasičnih mesnin. Če ste izbirčnejši, imajo morske prebivalce, divjačino in gobe.
Vinska ponudba je ozka in vezana na nezahtevne jedce. Primorska vina, teran in malvazija ter chardonnay in cabernet sauvignon iz Brd.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
