Gostilna Javornik: lignji iz krušne peči po dolenjsko

Javornikovih ne gre menjati s tistim pri Krki, razlik je veliko, predvsem pri ponudbi vodnih prebivalcev. Na Krki imajo postrvi, pri Šentrupertu pa bolj lignje, orade, škampe in podobno. Tudi vzdušje je ob reki drugačno, še posebej poleti, ko postavijo mize ob vodi.

Po drugi strani je vinska ponudba v Rakovniku veliko zanimivejša. Penina, brez katere ne gre začeti obeda, je Frelihova, cvičkova, pridelana nekaj korakov stran. Morda malce presladka, a uporabna. Naprej, če hočete piti vina po kozarcih, je v glavni vlogi belokranjski Prus. Repičan, beli pinot, muškat … Jasno, imajo cviček, teran in modro frankinjo, nekaj pa je tudi buteljk.

Mi smo se navdušili nad Sirkovo belo Terezo, ki seveda ni razočarala, pozneje smo videli, da je mogoče dobiti še Blažičevo rebulo, na polici pa so bili še Trapan, Marjan Simčič in Čarga. Če dodamo, da v finalu, po res obilni degustacijski predstavi, ponudijo domače, malce bolj sladkane limonce, kot smo navajeni, smo z alkoholom končali.

Tisto popoldne je svoj nastop pri Javorniku ravno končeval ansambel Jadranski maestrali. Igrali in peli so dalmatinske, pa tudi starogradske, a so kmalu po našem prihodu odšli. Malo tudi zato, ker smo odklonili, da bi godli ob naši mizi.

No ja, tudi po odhodu skupine, ki si denar okoli novoletnih in božičnih praznikov služi v naših krajih, se glasbena podlaga ni spremenila. Še vedno so se iz zvočnikov slišale dalmatinske. Sicer pa, kaj bi razlagali, vsi dobro poznamo Tomislava Bralića in njegov mistični bariton ter uspešnico Zora bila, ki ima na YouTubu več kot osem milijonov ogledov. Mi smo jo pri Javorniku slišali trikrat (enkrat tudi živo različico). In treba je priznati, pevec klape Intrade je izjemna podlaga za ponudbo, ki bolj kot na kaj drugega prisega na morsko hrano.

Vedeli smo, da je pri Javorniku mogoče dobiti degustacijski meni iz krušne peči, zato se z naročanjem z jedilnika nismo preveč podrobno ukvarjali, smo ga pa seveda prelistali. Ob standardnih gobovi in goveji juhi, puranu in lignjih v vseh pojavnih oblikah se pohvalijo s picami – seveda, saj imajo krušno peč. Pico vam pričakovano obložijo tudi z lignji, če želite, za 15 evrov pa dobite že družinsko pico velikanko. In velikanska je tudi kilogramska porcija hišne piščančje paštete za 20 evrov.

Ravno s to pašteto smo začeli degustacijo, ki jo ponudijo za zmernih 34,20 evra na osebo. Zakaj zmernih? Zato, ker za ta denar verjetno ne boste nikjer pri nas dobili več hrane. A začnimo na začetku. Ob pašteti in maslu na mizo prispe tudi velika vroča pogača, namazana z vsemi "žavbami", predvsem s sirom in sezamom.

S tem se človek dobro podpre in nadaljuje z nekakšno lignjevo čorbo, v kateri sodelujejo krompir, bučke, korenje in veliko čebule. Da gosta juha ne bi samevala, ji dodajo konkretno porcijo natančno pripravljenega steaka tune na solati z limono.

Po pravici povedano ima Javornik težko delo. Gostilna na pol poti med dvema izrednima lokaloma, kot sta Rakar in Repovž, ima malo manevrskega prostora in odločitev za kuhinjo velikih porcij se zdi edina možnost. Konkretni so bili zato tudi gratinirani sirovi ravioli, ki bi jim v prihodnje veljalo dodati še kaj razen sira. Rezanci z jurčki so bili veliko nasprotje, naredijo jih z močno omako, veliko peteršilja in česna.

Kaj pa mesnine? Tudi na to so bili pri Javorniku dobro pripravljeni. Svinski kare z rezinami krompirja, porom in veliko česna je bil samo uvod v orjaškega florentinca. Da se ni dolgočasil, so bili zraven domači njoki, por in česen. Morda sta bili obe mesnini obkoljeni s preveč maščobe in morda ne bi bilo slabo, če bi ob mesu prinesli močnejše nože, drugače pa … Preostala je le še sladica.

Preskočili smo tiramisu in panakoto ter se zagnali v gratinirani palačinki, ena se je srečala z borovnicami, druga z nutello. Nasitno, brez dvoma.

Povzetek

Dolenjska gostilna na poti iz Trebnjega proti Mokronogu, ki ob nekakšni klasični slovenski ponudbi kosil in malic veliko peče v krušni peči. Vse od kruha in testenin do pic, mesa in sladic. Jedi so obilne in zdi se, da gosti v tem lokalu to spoštujejo.

Vinska ponudba je na meji tega, da bi bila dobra. Škoda, da vsega, kar imajo, ne vržejo na papir, saj bi tako že imeli vinsko karto oziroma vsaj vinski list. Točijo dolenjsko klasiko in za odtenek primorskih vin.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.