Gostilna Ančka: tradicija gigantskih štrukljev

No ja, nekaj sprememb je pa že, enkrat poleti, ko je bilo še ob osmih zvečer vroče kot v peči, smo dobili zelo zanimivo kombinacijo zelenjavno-solatnih jedi, hkrati pa smo ugotovili, da vinsko karto jemljejo resneje od neposredne konkurence. Šli so naprej od tistih časov, ko sva s prijateljem v devetdesetih pripravila maščevanje poslovnežu iz Sarajeva, ki naju je skoraj do smrti najedel v gostilni Pod kostanji na ljubljanskih Žalah. Začetek z narezkom in konec z ajdovimi štruklji, pa še vse tisto vmes, ga je tako utrudilo, da se nama je zgrudil v veliki jedilnici, ki je po mojem že takrat potrebovala nekaj novega oblikovanja.

In pred nekaj nedeljami smo se spet zbrali. Naša druščina je bila prepričana, da se je do večera dovolj postila, da si lahko privošči vse Ančkine postaje. Recimo narezek, ki so ga tokrat sestavili iz šunke, savinjskega želodca, zaseke, jelenove salame (te je bilo najmanj), dveh še kar banalnih sirov, polnjenih oliv, feferonov in paradižnika. In je še kar šlo. Če bi bil na mestu kuharjev, bi se sicer opredelil še bolj lokalno, recimo kumarice namesto oliv in kak bolj določen sir, ampak nobenega dvoma ni bilo, da malicamo izjemno šunko in jelenčka. Sicer pa lahko v prvi etapi, ki smo jo podprli s solidno Kupljenovo starano štajersko "crveno zvezdo", dobite tudi klobaso, prekajena rebrca, tatarski biftek, karpačo in govedino v solati. A izkušnje govorijo, da smo se odločili za najboljšo zgodbo.

Enako ne smete dvomiti, ko naročate juho: goveja mora biti! Škoda, da je ne strežejo v krožnikih, ampak v premajhnih skodelicah. Za nejeverne Tomaže imajo še solidno ričetovo in povprečno gobovo juho, poskusite lahko ajdovo kašo z jurčki, rezance, ki jih plemenitijo z brokolijem in (bog ve zakaj) z garnelami, lahko pa si pomagate še z ocvrtim sirom ali močnejšo obliko ričeta z mesom. Je pa dejstvo, da pri Ančki ne stavijo ravno na predjedi. Kmečka pojedina, recimo, je njihov odgovor na mešano na žaru. Med bolj ali manj zimsko naravnanimi mesninami se znajdejo tudi njihovi nasitni štruklji, tudi tisti gluhi, brez nadeva. Smo pa tokrat prvič poskusili zrezek Ančka, ki ga najprej pripravijo po pariško, opremijo s sirom in šunko, potem pa postopek ponovijo. Ampak član omizja, ki se je lotil zrezka, je vse skupaj stoično prenesel.

Običajno smo si pri Ančki naročili sesekljane zrezke, ki jim dodajo široke rezance ali (izvrstne) drobnjakove štruklje, tokrat se je del omizja odločil za kuhano, le rahlo pikantno dušeno govedino z brusnicami in, jasno, drobnjakovim štrukljem. Lahko pa bi se basali tudi s pečenkami, Arvajevo kranjsko, svinjsko ribico, biftki in zrezki, nekaj imajo tudi divjačine in le za ščepec rib. Naj še poudarimo, da je večer dodobra poživila rdeča pesa, ki jo menda sami pripravijo v izjemno solato. Jasno, med sladicami se nismo obirali v območju sladoleda in palačink. Naročili smo (gigantske) ajdove štruklje, čeprav smo od prejšnjih jedi komaj dihali – zakaj bi sicer prišli? Mogoče na koprski sadjevec in Fructalovo viljamovko.

Povzetek

Tisto, kar se je v zadnjih desetletjih razvilo v značilno gorenjsko kuhinjo, ima enega svojih vrhov pri Ančki. Štruklji v treh, štirih pojavnih oblikah, hladne mesnine in nekaj solidnih zrezkov. Za kakšnih 25 ali 30 evrov na osebo se boste v vsakem primeru do sitega podprli.

Vinska karta je solidna, morda za kakšen odstotek precenjena, vsebuje vse, kar je pri nas pomembnega, v podrobnosti pa ne gredo. Če ste odporni proti finančni krizi, lahko za 130 evrov dobite celo Dom Perignona.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.