Dorian Gray: ko se Oscar Wilde obrne v grobu (zaprto)

Vsem je jasno, kaj v literaturi pomeni ime irskega pisatelja, pesnika, kritika, misleca intelektualca, človeka, ki je ljubil moške, bil zaradi tega obsojen na robijo, človeka, ki je med drugim napisal roman Slika Doriana Graya. Oscar Wilde je bil popolnoma odštekan tip, njegovi epigrami so legendarni, slog njegovih dram je vzvišen, njegove kritike so bile bogate in uničujoče.

In kje je tukaj lokal Dorian Gray? Kje je ta večni mladenič iz slike, ki nikoli ne bo umrl? Povezave nismo našli ne kmalu po otvoritvi, ko smo se v lokalu prvič soočili s tem, da so vinoteka, ki ima zgolj eno steklenico vina, ne pred kratkim, ko so imeli že nekaj steklenic več. Ob prvem obisku je lastnik hotel govoriti po italijansko, čeprav se je na koncu izkazalo, da je z Jesenic, in da je njegov "Tutto bene?" zgolj odnos do Oscarja Wilda. Na začetku jedilnega lista je napisanih nekaj stavkov o Oskarju Wildu, vse skupaj pa potem zapakirajo v patetične floskule: Čudovita hrana … Čudovita energija ... Angleška dekadenca … Toda glasba, ki nabija iz zvočnikov po prostoru, je preglasna, radio, ki jo povzroča, pa je nemški.

K hrani in vinu. Pri Dorianu Grayu imajo vse, kar si človek izmisli. Kosila, menije, solate, rižote, več vrst mesa, juhe, kupone, bone, popuste. In ker so tudi vinoteka, imajo kar šest vin na kozarec. No ja, toliko jih ponujajo, morda imajo kakšnega manj. Rdeče in belo Krasno iz briške zadruge, kar ni nek dosežek, nek muškat in avstralski chardonnay Jacob's Creek, ki smo ga sicer naročili, a dobili čilski sauvignon Casillero del Diablo, ki tako ali tako ni drugačen, so ocenili strežniki. Imeli so tudi širaz Jacob's Creek, ki smo ga zahtevali zraven glavnih jedi, in imeli so še steklenico Reyine oranžne malvazije. Napisan je bil še cviček in penine, a kot rečeno, težko je vedeti, kaj zares imajo, ker smo naročali s karte, pa vendar marsičesa "ravno" ni bilo več. V vsakem primeru so cene vina previsoke, konec koncev je steklenica Casillera del Diabla (ki ga dobite tudi v vsaki običajni trgovini) krepko prek trideset evrov.

Pri hladnih jedeh smo od ponujenega snedli pršut s blanširano hruško in fižolovo marmelado ter karpačo dimljene tune s karameliziranim češnjevcem. Če lahko rečemo, da pri pršutu komplicirajo, a samega mesa s kombinacijami niso sesuli, naj ugotovimo, da je bila tuna suha in preslana, paradižniki, rukola in pretirano število kaper pa ni imelo nobene zveze z jedjo, celo odveč so bili. Kruha niso ponudili k jedi, v mlinčku za poper pa je bila – presenečenje – sol. Mimogrede, pri hladnih jedeh smo izpustili piščančjo terino s pistacijo in fižolovim moussom.

Pri juhah je jedilni list narekoval bučno in paradižnikovo, za dnevno pa so ponujali krompirjevo. Po izkušnji s hladnimi jedmi smo se odločili kot turisti v kakšnem sumljivem lokalu v Afriki: vzeli smo nenevarno paradižnikovo juho, skupaj z listom bazilike – resnično najbolj prepričljiva in priporočljiva jed popoldneva, ki se je prevešal v večer. Pri toplih predjedeh smo naročili zvitke listnatega mesa z rostbifom. Hudo nedefinirana reč, nekje med kitajskimi pomladanskimi zvitki in čevapčiči, zraven pa (spet) velika doza rukole in (spet) češnjevec.

Ker so ves čas hvalili domače, tako rekoč v hiši pripravljene raviole, smo si jih zaželeli, vzeli smo jih s špinačo in ugotovili, da domači pomeni, da so čudne razvlečene oblike, brez vsakega okusa in skoraj popolnoma hladni. Sicer pa je jedilni list v kategoriji toplih predjedi obljubljal še nekaj presenečenj, ki smo jih morali preskočiti. Recimo topel zavitek z listnatim testom z muškatno bučo in sirov fondi ali hrustljavo pito z rikoto in kozicami na solati. V hiši imajo nepregledno vrsto testenin, ki jih ponujajo kot glavne jedi, pomešajo pa jih z vsem od prepraženega mesa klobase do divjačinskega golaža. Lahko dobite lazanjo z mesom pa tudi vse klasične oblike in rižote.

A naš načrt jer bil poskusiti meso, čeprav imajo pri ribah tudi lososa in tuno. Vzeli smo svinjsko ribico s skorjico medenih orehov, ki pa se je mojstrici v kuhinji uspela malce prismoditi, tako da je že vonj, ki je prihajal, nakazoval napako, ki bi bila v boljših lokalih katastrofa. Na drugi strani jo je naš spremljevalni jedec odnesel veliko bolje. Klasičnemu bifteku ni ničesar manjkalo, čeprav so bile priloge malce utrujene. Je pa res, da ob stalni prisotnosti rukole in češnjevca človek ne potrebuje solate, če pa že, potem je treba povedati, kaj vsebuje solata Dorian Gray. Gre za mešanico svežih solat, marinirane hruške, gorgonzole, orehov, rozin in pomaranče ... Vse in še več.

Sladic ni na jedilniku, piše, da bo svetovalo osebje, ki je prineslo povsem znosno jabolčno pito in presladko smetanasto-kremasto bananino rezino kot iz kakšnega poceni hotela v kateri od nekdanjih sovjetskih republik. Zgodba Doriana Graya se konča s smrtjo, tega v lokalu v neposredni bližini Državnega zbora verjetno niti niso prebrali.

Povzetek

Rahlo kaotičen koncept lokala, ki ponuja vse in nič, od malic do večerij, od špagetov in solat do zrezkov. Bolj kot ne italijanska kuhinja v čast irskemu geniju si pomaga s ponudbo pijače med Mercatorjevim bifejem in vinoteko.

Vinska karta je sramota lokala. Večine napisanih stvari niti nimajo in ne ločijo ne chardonnaya od sauvignona ne širaza od caberneta.