Artičokini srčki

Morebiti tudi zato, ker ima veliko kuharjev in kuharic pred artičokami preveč spoštovanja in strahu, češ da je njihova priprava zapletena. A ni. In ravno zdaj še lahko za rep ulovimo sezono slovenskih artičok. Le malo je znano, da na slovenski obali, v okolici Strunjana, gojijo istrske artičoke, ki so bile nekoč velika specialiteta v Benetkah. Za strunjanske artičoke velja, da so nekoliko manjše kot druge gojene vrste, a po okusu bližje divjim artičokam. Prav tako niso zelene, temveč vijolične.

Pri nakupu artičok ni velike znanosti. Potipajte steplo in če je čvrsto, so artičoke sveže. Ker so uporabni le srčki, ki so mehki, potipajte tudi glavico in v kolikor ni uvela, se nakup splača. Stvar okusa je, ali kupite velike ali male cvetove. Tudi čiščenje ni nobena posebna znanost: od zunaj proti sredini odstranjujemo liste, dokler ne pridemo do mehkega jedra. To je vse. Ker artičokini srčki na zraku potemnijo, jih, dokler jih ne uporabimo, potopimo v okisano vodo.

Porabimo pa jih lahko na vse mogoče načine. Nekateri prisegajo na le kuhane in začinjene z olivnim oljem, češ da se na ta način najbolje izrazi njihov delikaten okus. Spet drugi so prepričani, da so najboljše s testeninami ali v rižoti. Lahko jih vlagamo v kis ali olje. Lahko jih le na hitro poparimo in uporabimo v solati. Lahko pa jih celo ocvremo. In tako kot za mnogo mediteranske zelenjave tudi za artičoke velja, da so afrodizijak.