Pogodba … o lastništvu?

Dekleta so namreč ugotovila, da potem, ko je za njimi že nekaj snemanj in fotografiranj, sama kaj hitro spoznajo naročnike, ti pa jim predrzno predlagajo, če bi se jih naslednjič dalo najeti brez posrednika, torej agencije. In pri nas, ko stvari vseeno niso tako resne ter omejene, za to, da si zgradiš kariero, praktično za seboj ne potrebuješ nobene agencije, je to postala že popolnoma vsakdanja stvar. In tu pridejo nazaj v igro pogodbe, ki so z različnimi točkami neko zagotovilo agencije, da v vsakem primeru še vedno "pomalica" kakšen evrček ali dva. Raznorazni dogovori so stvar med agencijo in modelom – mene je pred nekaj leti predvsem zmotil občutek, da sem podpisala pogodbo o lastništvu in ne o sodelovanju. Kar naenkrat imajo agentje namreč dovoljenje, da se poleg poslovnih stvari vmešavajo še v tvoje zasebno življenje. Predvsem v podobo modela. Ko takole pomislim, je večina punc, ki se podajo v modni svet precej mladih in še na začetku njihovih najzanimivejših in razburljivih let. Let, ko si brez posebnega razloga radikalno spremeniš barvo las, ali pa odrežeš dvajset centimetrov dolg čop, ker si se čez noč odločila, da postaneš kratkolaska. Agencije tega ne marajo. In te ne gledajo kot "zbrkljano" mladenko, ki se v življenju še išče, pač pa kot hodečo vrečo denarja. Morda malce pretiravam, ampak približno tako pač je. Ko enkrat odkriješ jamo, polno zlata, diamantov in drugih dragocenosti, je verjetno ne boš zasul in začel iskati drugje. Najbrž jo boš poskusil do konca "izropati". In verjetno si agencija, ki prodaja nek obraz, ne obeta prav nič dobrega od spremembe videza, ki je bil prej zlata jama.

To je, kot da bi v agencijo prišel nov model in trženje se skorajda začne od začetka. Meni so spremembe vedno zanimive in nekaj pozitivnega, v katerokoli smer že gredo, zato nisem razumela njihovega stališča. Držali so držo trmastega osla, ki se ne premakne niti za centimeter. Hecno, ampak pri naročnikih sem dobila popolnoma drugo zgodbo. Veliko od njih je eksperimentiranje pozdravljalo in ničkolikokrat se mi je na snemanju zgodilo, da so me prepričevali, naj se pobarvam na bolj toplo barvo, ali pa se postrižem čisto na kratko. Kot da bi agencija in naročnik govorila dva različna jezika – zdaj se pa dogovori, če se znaš!

Tudi meni se je že zgodilo nekaj takega in rezultat mojega barvanja las je bil, da me agencija ni več klicala za delo. Ko sem agentko povprašala o razlogu, je rekla, da oranžni lasje, ki sem jih takrat imela, naročnikov ne zanimajo. In sem se znašla v velikem dvomu. Po eni strani je bila to moja najljubša barva las, po drugi strani pa dela zame očitno ni bilo … Sicer se mi je zdelo izredno neprofesionalno, saj je na internetni strani modne agencije pod mojo fotografijo še vedno pisalo, da imam blond lase, prav tako pa ni bilo objavljene niti ene fotografije z oranžnimi lasmi, čeprav sem vseeno imela nekaj lepih in zanimivih fotografiranj. Bili so zelo ignorantski do mojega dobrega počutja, ki je konec koncev potreben tudi za dobro samopodobo modela in samozavest. Nekaj časa sem še držala pokončno držo, ampak ko sem videla, da se agencija niti trudi ne, da bi iztržila moj novi videz, sem sčasoma popustila in si znova pobelila lase. Ampak to je že popolnoma nova zgodba ...