Naslada in zimsko polivanje z gasilsko cevjo

Ljudje z vplivom so hudič. Kar hitro dojamejo to, da imajo moč in to, kar sledi, ponavadi ne obeta prav nič dobrega. Tako je prav na vseh področjih in modni svet ni nobena svetla izjema. Včasih sem dobila občutek, da se tako imenovane vodje raznoraznih snemanj prav izživljajo nad nami. Ravno zadnjič sem gledala eno izmed oddaj priljubljenega modnega resničnostnega šova. In kljub temu, da je v teh oddajah veliko nepotrebne drame in ženskih prerekanj, je ena od epizod odlično pokazala človeško plat, za katero bi bilo najbolje, da ne bi obstajala. Dekleta so v hladnih temperaturah in na vetru morala pozirati v kopalkah in to, da bi katera od njih pokazala, da jo zebe, ni bila možnost. Na bruhanje mi je še posebej šlo, da je ekipa, ki je stala za tem projektom, torej neka lastnica blagovne znamke kopalk, fotograf in kreativni vodja, bila primerno oblečena za zimske razmere. Puhovka, kapa in rokavice. Pa dobro, tudi nekaj teh elementov mora biti, ampak ko so v mrzlo vodo posadili neko manekenko in se potem zgražali nad tem, kako neprofesionalna je bila, ker se ji je videlo, da jo je zeblo, takrat je pa "pisker" počil. In v moje misli so spet pritavale podobe s snemanja neke reklame, za katero se mimogrede dobila ušive fičnike.

Moja krivda? Seveda. Snemanje sem sprejela zato, ker je bilo za znano slovensko znamko in ker mi je dalo kot modelu in manekenki neko dodatno težo in vrednost. In niti po naključju ne zaradi denarja. Če bi bil le ta faktor, na podlagi katerega bi se odločala, bi snemanje odklonila. A sem šla. Snemanje je potekalo dva dni, nekaj smo ga naredili na italijanski obali, nekaj pa na ljubljanskih ulicah. Vse skupaj ni trajalo veliko časa, a vseeno dovolj, da sem bila jezno zadovoljna. Zadovoljna zato, ker sem spet presegla samo sebe in ker je bil režiser baje zadovoljen z mano, meni pa potrditev od tujcev pomeni ogromno (sprano, vem) in jezna zaradi tega, ker sem v Ljubljani morala dvakrat priti na kostumski preiskus zato, da sem v obeh delih nosila večinoma svoja oblačila. Ki so bila mimogrede popolnoma mokra. Moja krivda? Tudi! Najbolje je, ko imaš tak model, kot sem jaz, ki ves čas išče neko potrditev in bi za to naredilo vse. Tudi če potem tarna in se doma pritožuje, glavno je, da je na snemanju odlična. Snemali smo marca, zimske razmere se še niso čisto poslovile, jaz pa sem skakljala po morju, kot da mi trenutno ni nič bolj pomembno kot le to snemanje. Še to naredim, potem pa lahko umrem – nekakšen tak odnos. No, prvi dan je bil še v redu, drugi dan je bil pa katastrofalen. Povedali so mi, da me bodo morali za potrebe reklame malce poškropiti z vodo. Samo po nogah. Kaj kmalu je prišla že druga različica, in sicer, da me bodo polili z vedrom vode, a še vedno le po nogah.

Z gasilsko cevjo so polili celotno ulico in začeli smo snemati. Režiser je kaj hitro ugotovil, da je vode absolutno premalo in da scena ne deluje tako, kot bi morala. Seveda sem krivdo za to poiskala v sebi in se takoj začela spraševati, kaj za vraga sploh iščem tukaj. In zaradi tega, zaradi slabega občutka o sebi, sem režiserjev predlog, da me, medtem ko stopicljam po ulici oblečena za pomlad, medtem ko so bili drugi zaviti v odeje, plašče in bunde, polivajo in zalivajo kot gigantsko rožico z gasilsko cevjo. Točno tako je bilo. Voda je bila mrzla, obleka se je lepila na mojo premraženo kožo ... v glavnem, zeblo me je kot cucka. In premražena sem bila do kosti, tako da se mi med potjo iz Ljubljane do Portoroža, kjer sem zvečer delala še modno revijo, ni uspelo ogreti in pogreti. Prespala sem kar v Portorožu in si privoščila dolgo kopel. Prisegla sem si, da kaj takega ne bom nikoli več sprejela. A sem potihoma vedela, da če bi jutri prišla ponudba za enako delo, bi jo sprejela. Takrat sem bila namreč v obdobju potrjevanja same sebe in nerazmišljanja o morebitnih zdravstvenih posledicah takšnega dneva. Hvala bogu, da me je minilo ...

Je že tako, da se kampanje za poletne kolekcije, kopalke in miniaturne oblekice delajo pozimi, snemanja v debelih zimskih plaščih pa potekajo poleti. Pa res mora biti tako? Enkrat bi vse te kreativne direktorje, pa fotografe, kateri so tako ali tako nad vsemi, oblekla v enaka oblačila, kot je model, s katerim delajo. Pa me prav zanima, če bi snemanje še vedno tako potekala. Prav prepričana sem, da bi se takrat rešitev za njihovo neudobno počutje čudežno pojavila.