Misija Slakonja

Nacionalka se je po uspešni pomladitvi izbora za pesem Evrovizije odločila, da bo revitalizacijo Eme nadaljevala z drugačnim formatom izbora, v obliki nekakšnega tekmovalnega resničnostnega šova, kakršne že dobro poznamo. Popstars, pevski del oddaje Slovenija ima talent, v tujini Faktor X in podobno – magična formula je znana. Lani so se s podobnim izborom trudili Hrvati, kjer je znanega Jacquesa Haudeka na koncu premagalo neznano ime (Daria Kinzer); kako točno se bodo morebitna znana imena vklopila v to, kar smo videli v premierni oddaji Misija Evrovizija, pa nam še ni jasno. Iskanje slovenskega evrovizijskega predstavnika je za zdaj videti kot mešanica med karaokami in resničnostnim šovom z žirijo. Ta je kandidate izbrala na avdicijah, katerih posnetki so med zanimivejšimi trenutki Misije, nato pa se je nekaj izbrancev predstavilo še v studiu, kjer so zapeli s "pomočjo" ne vem kakšnega zvočnega efekta, ki je ustvaril občutek petja na stadionu. Komu se je to zdelo pametno, ne vem, a morda bi drugič raje poskusili z drugačnim aranžmajem ali celo s spremljavo benda v živo, s čimer bi se lažje znebili občutka, da gledamo karaoke.

Pevci in pevke so se v nadaljnje tekmovanje uvrstili tako, da je dva izbrala žirija, dva pa so izglasovali gledalci prek telefonov. Izpadla je seveda tudi pevka z enim boljših glasov, ki smo jih lahko slišali v nedeljo zvečer, ki pa s svojo ne pretirano manekensko postavo pač ni kazala tankih nogic v miniminikrilu. Morda bi ji kaj pomagalo razglašanje, da je petje le stopnička pred kariero v modi, ali frizura z lasmi v zrak, ki je družila tako sodnika Raaya kot enega od tekmovalcev in danskega pevca gostujoče skupine A Friend in London, a dvomim. To je pač očitno nek moški štos (ali kompleks).

Prijetno presenečenje v žirantski vrsti je bil sicer Jonas, ki ga človek ne bi takoj povezoval z glasbo, a je uspel postreči z več zdravorazumskimi in konkretnimi komentarji kot vsi preostali trije skupaj, hkrati pa je tudi povsem nenamerno bolj duhovit, kot se je voditelj Slakonja vseskozi in na vse možne načine vztrajno trudil biti. Kilometrina in karizma pač naredita svoje. Med sodniki se je z jezikom sicer najbolj zapletal Raay, ki je s svojo nezainteresiranostjo očitno skušal pustiti vtis skuliranosti in avtoritete, Darja Švajger je pač korektna kot le kaj, medtem ko je pevka skupine Tabu Tina Marinšek hitro prevzela naslov mis simpatičnosti. Resne strogosti ni bilo zaslediti, čeprav ob tekmovanju, cepljenem s karaokami, ki so jih tekmovalcem priredili na odru, ta niti ne bi bila na mestu. Včasih bi zamišljeni gledalec za hip pomislil celo na produkcijo iz Auerjevega studia.

Na karaokah je nastopal tudi Klemen Slakonja, ki je znova uprizoril svoj "one man band" šov in postregel tako z imitacijami kot z monologi z ambicijami stand-upa. Človek je nadarjen, ni kaj, a rekli bi, da mu manjka tista mera kilometrine, po kateri bi razumel, da mu ni treba biti vedno zvezda večera. Očitno že nekaj časa ni stal pred kamerami in je skušal v svoj nastop strniti čim več, a najbolje bi bilo, če bi si zapomnil zlato pravilo več je manj. Tisti venček slovenskih evrovizijskih pesmi ob koncu prejšnje Eme je bil posrečen, a ne ponavljajmo sedaj računice v nedogled, no. Tudi cinizem na račun azerbajdžanske zmagovalke Evrovizije je bil v tako veliki zamudi, da sploh ni bil več umesten, šale na račun maloobmejnega spora s Hrvaško pa tako že nekaj časa niso več aktualne. In kaj točno počne politika v zabavni oddaji, ki se želi približati mlajšemu občinstvu? Aja, saj res, kritiziranje politike je tisto, kar Slovence druži. Glasba nas vendar ločuje – najprej izglasujemo zmago kakšnega Narodnozabavnega rocka in se potem zgražamo nad tem. In podobni štosi, ki smo jih že vajeni.

No, tokrat smo namesto izbora, kjer bi si eni želeli žirijo, drugi pa zgolj voljo ljudstva, dobili tekmovanje v karaokah, ki pa navsezadnje ni tako slabo. Ni ravno najbolj izvirna zgodba na planetu, a po tisti komaj živi Slovenski popevki smo presenečeni, da nacionalka sploh še zmore toliko miganja in spreminjanja poteka izbora, ki bi določeno gledanost dosegel v vsakem primeru. Za piko na i so v čorbo dodali še Majo Keuc, ki pred mikrofonom nikakor ne deluje naravno in suvereno – pravzaprav bi bilo bolje, če bi se držala petja – a njena vloga vseeno deluje pozitivno. Prisotnost Keučeve namreč zbuja upanje, da bi lahko še kdaj ponovili kombinacijo stasa in glasa, in da Evrovizija ni le tekmovanje za razne Kalamare in due Platin, ampak je lahko tudi kul. Za zdaj smo optimistični.