Lažni svet

Že svet, v katerem živimo, je poln pretvarjanja in prevar ter nenehnega bledenja pristnih medsebojnih odnosov. Hodimo en mimo drugega, pravzaprav že drvimo, ne da bi postali in si vzeli čas za sočloveka. Ni kaj, svet je krut in njegov tempo se z leti le še stopnjuje. Tudi modni svet je krut. Presneto krut. In če nisi dovolj trden in stabilen, te lahko kaj hitro zamaje. Ampak saj sem o tem že pisala. Zadnjič me je sicer kolegica pocukala za rokav in me malo okregala, češ da vseeno ne smem pisati takšnih grdih in krutih stvari, saj potem nihče več ne bo želel biti del tega sveta. In seveda je imela delno prav, saj tudi jaz v neki meri podpiram modni svet in način komuniciranja v njem. In ne le da ga podpiram, celo vedem se tako, kot da mi je vse super in prav. A je, kljub temu da me je okarala, češ da na slovenski modni sceni potrebujemo nove obraze in naj neham mešati štrene, dala mojim besedam neko težo. Ker točno ve, kako stvari v modi potekajo. Vseeno pa menim, da bo modni svet, kakršnekoli neumnosti, krutosti in nepravilne informacije že trosim tukaj, še vedno predmet poželenja in hotenja in verjetno moje pisarije ne bodo zamajale modnih želja in sanj številnih slovenskih deklet. Pa saj tega niti ne želim, to ni niti moj namen. Želim le opozoriti na nevarnosti in na stvari, ki se ti, enkrat ko zapadeš v ta svet, lahko zgodijo. Da jih morda dekle za mano prepreči ali vsaj omili. Do spet postanemo ljudje in ne neki plastični osebki, ki se brez svoje volje in pameti premikajo, živijo in delajo modo. In generacija, ki sledi, morda celo izboljša stvari. Sicer pa sem tudi jaz na nek način "fejki". Tudi jaz sem povzela način komuniciranja in prijateljevanja v modnem svetu in tako dobila štampiljko, da sem del krdela. Drugače se že težko znajdeš v njem, če nimaš označbe, kdo si in kam spadaš. Drugače si sam. Odkar tedensko zapisujem svoje misli, sem že velikokrat ujela, da imam prav, da se tega ne grem več. Da sem se pravilno odločila. In vsako fotografiranje in snemanje, ki ga še imam, saj kakor zasvojenec ne morem takoj popolnoma prenehati in modnega sveta kar hladnokrvno odrezati, mi potrjuje mojo odločitev, ki sicer niti ni bila tako zelo lahka. Konec koncev sem se odločala tudi za svoje nadaljnje življenje in preživetje, če tako želite. Preprosto je tako, ko v modnem svetu nekaj dosežeš – tu prav vsakemu prepuščam, naj po svoje meni, kaj naj bi ta dosežek bil –, se ti preprosto ne da več prenašati govna, ki ti ga dnevno servirajo ljudje, ki svojo moč v modnem svetu izkoriščajo za napačne namene. Ampak vse to bi še šlo, če ne bi bili odnosi tako gnili. Sicer sem spoznala kar lepo število prijetnih in toplih ljudi, a vseeno so tu tudi tisti, ki so me razočarali na celi črti. In seveda boste zdaj rekli, da se to dogaja prav povsod. Seveda se, ampak ne morem si pomagati, da sem ogorčena nad površinskostjo, ki jo nekateri premorejo. Odnos model-agent naj bi bil zgolj posloven, a so agentke kmalu postale tudi kolegice, včasih celo prijateljice. Morda včasih celo iz napačnih razlogov in to so bili, da te je agentka, če si bil z njo v dobrih odnosih, prej izpostavila kot pa če bi bil vajin odnos strogo posloven. Pa prosim, ne se zgražati, konec koncev je to le potrditev tega plastificiranega sveta. Ena druge smo se vedno razveselile. No, razen takrat, ko smo delale modno revijo na lastno pest. Ampak to je že zgodba za naslednjič. Kakorkoli že, menim, da če model prinaša v agencijo denar, si mu seveda kot agent in kot svetovalec vedno na razpolago. Tako bi moralo biti. Ker je v obratni smeri vse delovalo. Ko so me potrebovali, sem bila na voljo in bila vedno pripravljena priskočiti na pomoč. A njih kot svetovalcev in kot hrama varnega zavetja nisem jemala. Pa se mi zdi, da bi to moralo biti tisto prvo, saj imajo dekleta cel kup vprašanj in osebnih stisk ter precepov, za katera je dobro, da jih rešijo tudi z agencijo. Na prijateljski osnovi. Ne vem, morda se motim, a bilo je kot da smo zavezniki le do takrat, ko je bilo to njim v korist. Seveda se je zgodba obrnila, ko so zaradi mene skoraj izgubili nekajtisočevrski posel.

V enem izmed prejšnjih objav sem omenila splav in točno to je bil razlog, zakaj sem morala fotografiranje odpovedati. Takrat sem bila še noseča in imela zdravstvene težave, zaradi katerih sem se bala iti na nekajdnevno potovanje v Italijo. Kot se je potem izkazalo, me ni bilo zastonj strah in moji dvomi niso bili zaman. Agenciji o svoji nosečnosti nisem povedala, saj je bilo po mojem mnenju to še povsem prekmalu, a sem vseeno jim vseeno poudarila, da gre za resno zadevo. So razumeli? Ne vem. Nekajkrat so še vprašali, če bi bila vseeno pripravljena iti, morda celo le za dva dni, a jaz sem ostala neomajna.

Ko smo se naslednjič videli, nisem bila več noseča, a takrat sem čutila veliko potrebo, da jim povem, za kaj je takrat sploh šlo. Agentki, ki bi jo lahko označila za kolegico, saj mi je bilo v njeni družbi popolnoma prijetno, sem povedala pravi razlog moje odpovedi. To je bila takrat nosečnost, za splav ni vedela.

Ni pristopila k meni, stala je na svoji strani pisarne in mi rekla, da se ji je zdelo, da je bilo kaj takega. "Si potem uredila zadevo?" je še dodala in mi zadala zadnji udarec. Na tisti točki nisem točno vedela, kaj je mislila s tem in niti nisem zbrala dovolj poguma, da bi jo vprašala. "Ne. Sámo je šlo naprej. Nisem hotela prekiniti nosečnosti." "Kul," je še izjavila, se obrnila na petah in končala sestanek.

Stala sem kot vkopana. Še posebej, ker tega res nisem na veliko oznanjala in o tem razglabljala. Bila je ena izmed redkih, ki sem jim želela zaupati svojo bolečino. Želela sem le neko sočutje in razumevanje moje situacije. Pa nič. Ko to pišem, me začenja boleti glava in v grlu imam strašanski cmok. Vse znova podoživljam. Skoraj leto dni je od tega, jaz pa se počutim kot da sem ravnokar prišla iz pisarne in me je povozil vlak. Vlak z napisom modni svet.

Vstopite tisti, ki ne čutite in nimate sočutja do drugih!