Gremo se slačit!

Eno od mojih prvih fotografiranj je bil beauty editorial, ki je baziral na poletnih trendih ličenja in oblikovanja frizure. Ker sem bila novinka v tako imenovanem svetu mode oziroma svetu poziranja, sem seveda čutila veliko mero nervoze. Beauty je zelo specifična rubrika v revijah o modi in lepoti in zatorej je bila živčnost še na višji stopnji. Seveda me je ekipa že med samimi pripravami dala v "paco" in marinirala mojo živčnost in negotovost. Fotografija namreč sega le do ramen ali pa do prsi, včasih celo do pasu, več pa ne, zato moraš vse narediti s svojim obrazom in rokami. In za slednje je fotograf imel prav posebno mesto – na mojih golih prsih. Kaj hudiča imajo poletni trendi ličenja opraviti z goloto? No, razen tega, da se poleti nekatere sončijo zgoraj brez in da je poletje čas pomanjkljivo oblečenih oprav ... Seveda sem se temu takoj uprla, saj v njegovi želji nisem videla prav nič drugega kot željo, da me vidi zgoraj brez. "Saj se ne bo nič videlo!" To je tisti famozni stavek, ki naj bi prepričal vsako deklico, ki mu, če ne vžge takoj, sledi: "To je moda!" Joj, maček, to so morda tvoja moda in popolnoma nič drugega! Kaj je najhujše pri tem? To, da model skoraj nima izbire. Nima svojega glasu v tem primeru. No, ali ga sploh kdaj ima?

Že če ste gledali kakšno sezono Top modela, iz katerekoli države, je bilo vsaj eno snemanje namenjeno temu, da se dekleta razgalijo. Seveda se naj ne bi svojega golega telesa sramovali, a vendar se mi ne zdi povsem samoumevno, da mladoletnice kažejo svoje prsi in še kaj. Ali to, da zavrneš fotkanje v Evinem kostimu, pomeni konec tvoje kariere? Lahko tudi. In zakaj ne bi pokončna drža bila nagrajena? Kot tudi to, da ne nosiš pravega krzna?

Ker ... modeli v modi nimajo besede!

No, kakorkoli že, jaz sem se takrat fotografu uprla, čeprav sem sprva celo malce postala in se mu bala povedati svoje mnenje. Tukaj bi bila lahko zame, vsaj kar se njega tiče, izstopna postaja. Na nek način je tudi bila. A se nisem pustila omajati in ne sicer odločno, pač pa tiho povedala, da si modrčka ne bom odpela. Odziv?

Kot da bi otroku vzel najljubšo igračo. Nato pa jeza. Kako si smrklja dovoli kaj takšnega sploh pomisliti, kaj šele povedati? Takrat je na srečo meni v bran stopila preostala ekipa in gospodič ni imel drugega, kot da fotografiranje vseeno izvede. Seveda je potem nadaljeval kar njegov asistent, on pa me je opazoval, zleknjen na kavču. Seveda nisem po tem prav nič naredila prav, le kako naj bi, če pa nisem ugodila njegovim zahtevam. Ker rada ugajam ljudem, mi seveda ni bilo vseeno, da sva tako zaključila, zato sem odšla domov z nekim dvomom v glavi in miselnostjo, da ne bom nikoli postala pravi model. A sem se kaj hitro potolažila, saj je nato sledilo več snemanj, na katerih sem celo obdržala oblačila na sebi in nikomur to ni bilo zgrešeno in "antifashion". In čez čas sem tudi pristala na malce bolj slečeno fotkanje. Odzivi so bili različni, a v sebi sem bila pomirjena, saj sem se tako sama odločila in me k temu ni nihče prisilil ali izsilil nago fotko.

Po tem sva z ljubim fotografom sodelovala samo še enkrat, nekaj let pozneje. Takrat sem se že nekoliko bolj uveljavila, tako da mi ni "sral" po glavi. Seveda pa prav zadovoljen še vedno ni bil ...