Nedelja, 4. 6. 2017, 4.04
6 let, 6 mesecev
Avtorica knjige Vas j**e ego?
Je ego moteč, škodljiv, naporen? Hrvaški pisateljici in blogerki Ingrid Divković je odprl številna vrata. #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
9
Profesorica hrvaškega jezika, književnosti in filozofije Ingrid Divković je pri 27 letih napisala knjigo o egu. V njej je opisala konkretne epizode svojega življenja, ki jih je zaznamoval prevelik in preglasen ali prešibak, pretih ego. Knjiga je na Hrvaškem postala senzacija, v dopolnjeni izdaji doživela že štiri ponatise, avtorici pa odprla pot do življenja, o katerem kot majhna deklica v zaklonišču vojne vihre leta 1992 v okolici Tuzle ni upala niti sanjati. Kako naprej? "Želim pisati o temah, v katerih se lahko prepozna vsak."
Pred dnevi je v Ljubljani predstavila slovenski prevod svoje prve knjige Vas j**e ego, ki jo je prevedla Damjana Bakarič, avtorica uspešnice o anksioznosti z naslovom Na tesnobi.
Ingrid Divković ima komaj 32 let, a v njeni zbirki sta že dve knjižni uspešnici (Vas j**e ego in Knjiga o divji ženski), roman (Živi se mi), ki bo luč sveta ugledal jeseni, spremlja jo 50 tisoč sledilcev na Facebooku in še 19 tisoč na Instagramu.
Poudarja, da je ji uspelo s trdim delom, ki ga med mladimi danes pogreša ("Čakajo, da priložnosti potrkajo na vrata, namesto da bi bilo ravno obratno."), in s kančkom sreče. Nje se je dotaknil v obliki Alis Marić, uspešne blogerke na strani na Facebooku Čitaj knjigu, ki ji sledi 300 tisoč ljubiteljev knjig, Marićeva je odkrila takrat nadobudno 27-letnico z Reke in ji pomagala do prestola, ki ga zaseda zdaj.
Ingrid je Ljubljano obiskala v okviru promocije slovenske izdaje svoje prve knjige Vas j**e ego?, ki je v nakladi dva tisoč izvodov izšla pri Mladinski knjigi. Na Hrvaškem je knjiga doživela že četrti ponatis.
Sogovornica, ki bi jo ob površnem pogledu zlahka zamenjali za mlajšo različico Severine ali Penelope Cruz, je po izobrazbi profesorica hrvaškega jezika, književnosti in filozofije. Na začetku kariere je delala kot radijska in televizijka voditeljica, danes pa se ukvarja z delavnicami kreativnega pisanja (kreativno pisanje bo od septembra poučevala tudi na visoki poslovni šoli na Reki), z avtorskimi citati opremlja stekleničke znane hrvaške ustekleničene vode, stenske nalepke, skodelice, rokovnike, torbe, obleke …
Nikoli ni sanjala o tem, da bi postala blogerka, kamenčki so se v mozaiku sestavili povsem organsko. Njene sanje in želje so bile povsem drugje. Več o tem je povedala v intervjuju, kjer se je dotaknila tudi travmatične teme, ki je močno zaznamovala njeno življenje.
"Ego je moja zgodba in ni skupek psiholoških razmišljanj. V njej opisujem vsakodnevne položaje, ki se nam dogajajo v medosebnih odnosih, v poslovnem življenju, skratka povsod."
Vam je lažje govoriti o svojem delu ali sebi?
Brez dvoma o mojem delu. Mislim, da lahko iz tega razberete tudi večino stvari o meni. Lahko začutite, kakšna sem kot oseba. O sebi nerada govorim.
O egu je na svojem blogu zapisala naslednje ... Klik na http://ingriddivkovic.com.
Kako se spopadate z bremenom, ki ga prinašajo obveznosti, pričakovanja in navsezadnje tudi medijska pozornost, ki jo je sprožilo povpraševanje po vaših knjigah? Od naklade 200 izvodov, ki ste jih izdali v samozaložbi, do četrtega ponatisa knjige Vas j**e ego je preteklo pet turbulentnih let.
Odvisno, zavedam se, da je vse odvisno od mene. Ko sem napisala prvo knjigo (Vas j**e ego?, op. a.) nisem imela prav nobenih pričakovanj in ta občutek je bil osvobajajoč.
Odziv na knjigo bi bil lahko katastrofalen. Lahko bi se kdo obregnil ob to, da pišem o psihološki temi, pa čeprav po izobrazbi nisem psiholog.
"Medtem ko šestletniki danes razmišljajo o tem, kakšen telefon bodo imeli, sem jaz med vojno v Bosni razmišljala o tem, kaj in kdaj bom spet jedla."
Leto dni v vojni vihri jo je zaznamovalo
Ingrid Divković se je leta 1985 na Reki rodila staršem bosanskih korenin. Ko je imela šest let, je njen oče odločil, da se družina preseli v Tuzlo. Na to obdobje svojega življenja ima Ingrid zelo travmatične spomine. "O tej temi me raje ne sprašujte. Ne vem, zakaj smo se morali v Bosno preseliti v obdobju vojne. To morate vprašati mojega očeta."
V okolici Tuzle je opravila prvi razred osnovne šole. "Medtem ko šestletniki danes razmišljajo o tem, kakšen telefon bodo imeli, sem jaz razmišljala o tem, kaj in kdaj bom spet jedla. Dva tedna smo preživeli v zaklonišču pod našo hišo, kjer smo se skrivali vsi iz vasi. Naša hiša je bila največja. Spominjam se vsega, siren, projektilov, prizorov, ki se jih ne želim spominjati. Na to obdobje svojega življenja najraje gledam kot na kak prizor iz filma, v katerem sem odigrala eno od vlog. Prav zagotovo pa me je to leto osebnostno oblikovalo," je o izkušnji vojne vihre leta 1992 povedala naša tokratna sogovornica.
Bolj kot pozornost medijev jo je presenetila pozornost bralcev oziroma večinoma bralk.
Knjigo sem izdala v samozaložbi v nakladi 200 izvodov brez kakršnekoli pomoči založbe. Nadaljevanje moje zgodbe bi se verjetno odvijalo precej drugače, če me ne bi odkrila Alis Marić (avtorica hrvaškega bloga Čitaj knjigu s 300 tisoč sledilci). Navdihnili so jo citati iz knjige, ki sem jih objavljala na svoji strani na Facebooku. Alis je tista, ki je moji prvi knjigi vdihnila veter v jadra.
Knjigo je prepoznala kot delo, ki ga bodo ljudje začutili. Verjetno zato, ker gre za osebno zgodbo, za konkretne epizode življenja, ki se lahko zgodijo vsakemu. Ego je moja zgodba, še vedno me spreleti kurja polt, ko govorim o tem, in ni skupek psiholoških razmišljanj. V njej opisujem vsakodnevne položaje, ki se nam dogajajo v medosebnih odnosih, v ljubezenskih razmerjih, v poslovnem življenju, skratka povsod.
Bolj kot pozornost medijev ob izdaji knjige me je presenetila velika pozornost bralcev. No, večinoma bralk. Knjigo sem želela približati ljudem in to mi je s pomočjo Alis tudi uspelo.
Video: Ingrid Divković o slovenskem jeziku, slovenskem morju in veličastnem uspehu Matjaža Keka in NK Reka.
Alis, kako se vi spominjate vajinega prvega srečanja? Menda so vašo pozornost vzbudili citati, ki jih Ingrid objavlja na svoji strani na Facebooku in so avtorsko delo.
Alis: Kako je bilo ob najinem prvem srečanju? Kot da se poznava že vse življenje. V knjigi Vas j**e ego? sem se prepoznala v vsaki besedi, pa čeprav jo je napisala 27-letnica, jaz pa sem jih takrat imela že čez 50. Mislim, da imamo vsi, ne glede na starost, podobne težave z egom. Tujim ali lastnim. To je največja moč te knjige. V njej se prepoznamo skozi položaje, ki smo jih tudi sami izkusili.
Alis Marić, avtorica bloga in Facebookove strani Čitaj knjigu (Beri knjigo), ki ima 300 tisoč sledilcev, je najbolj zaslužna za to, da je prva knjiga Ingrid Divković (Vas j**e ego?) v visoki nakladi zasedla knjižne police. "Založbi sem obljubila, da bom sama odkupila knjige, ki jih ne bodo prodali. No, ni mi jih bilo treba, ker so prodali vse. Knjiga je doživela že četrti ponatis."
Želela sem si, da se knjiga izda v večji nakladi, a me je zaradi neznanega imena takrat kar nekaj založnikov zavrnilo.
Nazadnje sem kontaktirala sarajevsko založbo Buybook, s katerimi sem že prej imela dobre odnose. Privolili so v to, da izdajo knjigo, a da bo to na mojo odgovornost. Okej, sem rekla, natisnite dva tisoč izvodov. Česar ne boste prodali, bom odkupila. No, ni mi bilo treba, knjiga je namreč eksplodirala.
Ingrid: Urednik Buybooka mi je dejal, da na založbi samo vsake toliko let v roke dobijo knjigo, ki tako odločno zakoraka na knjižne police. Ne vem, zakaj.
Lahko bi rekla, da mi je ego na poseben način odprl številna vrata. Seveda sem bila na tej poti deležna tudi komentarjev, češ, da gre za neko drobno nepomembno knjižico, a se s tem ne strinjam. Mislim, da znam pisati in da je pisanje moje poslanstvo. Sama pri sebi sem si že takrat rekla: počakaj, to je šele začetek.
Kmalu po izdaji knjige ste se preselili na Tenerife. Zakaj prav v trenutku, ko bi morali kovati, recimo temu, vroče železo oziroma se posvetiti promociji svoje knjige?
Ne vem, čutila sem, da je pravi čas, da grem. Prvotni načrt je bil, da s partnerjem tam ostaneva leto dni. Takrat sem si mislila, nimam posojil, nikomur ničesar ne dolgujem in nimam otrok. Zdaj je čas, ko bom sebična in se bom povsem posvetila pisanju. Mimogrede, svojemu partnerju sem že ob prvem srečanju dala vedeti, da nimam niti kune, da nimam službe … Skratka, takoj sem ga pripravila na najhujše (smeh, op. a.).
Kmalu po izidu prve knjige se je s fantom, ki dela kot osebni trener, in labradorcem Maxom preselila na Tenerife. Tam je napisala svojo drugo knjigo, Knjiga o divji ženski. Facebook: Ingrid Divković
Ste na Tenerifu spremljali, kaj se dogaja s knjigo, ali ste odmislili ta del življenja in se odklopili od spleta in družbenih omrežij, kjer ste sicer precej dejavni?
Na daljavo sem spremljala, kolikor je to pač mogoče. Alis mi je nenehno prigovarjala, da se moram vrniti na Hrvaško in se posvetiti promociji knjige, a mi sprva ni bilo do vrnitve. S fantom sva si na Tenerifu poskušala ustvariti življenje, a me je otok že po nekaj mesecih začel dušiti. Tam ni mame, ni sestre. Seveda, tam je sonce in morje, ampak življenje je mnogo več kot to.
Življenje so vzponi in padci, ne zgolj za poležavanje na plaži. Še posebej, če imaš šele 30 let. Takrat je treba ustvarjati. Vesela sem, da sem poskusila, a sem kmalu začutila, da se moram vrniti na Reko.
Na Tenerifu sem znova začela prebirati knjigo z naslovom Ženske, ki tečejo z volkovi avtorice Clarisse Pinkola Estés. Dala mi je misliti in me spodbudila, da sem napisala svojo drugo knjigo z naslovom Knjiga o divji ženski. Z Alis sva jo poslali na založbo Mozaik (ena od največjih založb na Hrvaškem), kjer so rekli super, a da naj na izid knjige počakava do leta 2017. Ponudbo sem zavrnila, saj se mi je to zdelo prepozno.
"Na Hrvaškem je še vedno v veljavi miselnost, da ženske pišejo o lahkotnih temah, moški pa se lotevajo bolj zahtevnih. S tem se ne strinjam."
Zakaj?
Z Alis delujeva po intuiciji. Začutiva, kdaj je pravi čas za določeno potezo. In čas za izdajo divje ženske je bil lani in to se je izkazalo za pravilno odločitev. Če bi takrat sprejela ponudbo Mozaika, ne bi dobila ponudbe, da s citati opremim stekleničke vode.
Kako je vaša opazna zunanjost zaznamovala vašo pisateljsko kariero oziroma bolje, kako močno je vplivala na vašo medijsko pojavnost?
"Na živce mi gre, ko vidim, da nekateri mladi ljudje kar čakajo, da se jim bo nekaj zgodilo. Vsak sam mora nekaj narediti, da se kaj zgodi."
Hm, ko sem začela pisati, je večina mislila, da pišem o čevljih in torbicah. Takrat je poleg pisanja eden od mojih ciljev postala tudi vizija, da razbijam predsodke. Pri nas na Hrvaškem namreč še vedno velja miselnost, da ženske pišejo o lahkotnih temah, moški pa se lotevajo bolj zahtevnih.
Primer: če moški piše o ljubezni, je to nekaj zunajserijskega, če o tem piše ženska, delo označijo za turško limonado. S tem se ne strinjam.
Na Facebooku vam sledi 50 tisoč sledilcev. Morda veste, kakšen je odstotek moških?
Vem, da so med njimi tudi moški, vem pa tudi, da ne želijo biti javno izpostavljeni (smeh, op. a.).
Vašo knjigo Vas j**e ego? je prevedla Damjana Bakarič, slovenska novinarka, ki je tako kot vi avtorica uspešnice. Knjiga z naslovom Na tesnobi je doživela že več ponatisov in veliko pove o stanju v družbi. Kaj mislite, da o stanju v družbi razkriva vaša knjiga o egu?
Ingrid: Nisem vedela, da je napisala knjigo. Zanimivo. Kje jo lahko dobim?
Alis: Knjiga Na tesnobi je odlična in želim si, da bi jo prevedli v hrvaški jezik. Anksioznost je tabu tema, o kateri bi bilo treba čim več govoriti.
Ingrid: Mislim, da je tudi tema o egu velik tabu. Ego je po eni strani lahko zelo škodljiv, ko se zavleče v pore medosebnih odnosov, v katerih se zaradi ega kar naprej primerjamo in dokazujemo, kdo je boljši, to pa nas bolj ali manj izčrpava.
Seveda pa ego ni nujno sovražnik, lahko prinaša tudi dobre stvari. V poslu brez velikega ega ne gre. Priznam, tudi midve z Alis ga imava. Zelo grizeva za to, da dobiva tisto, kar želiva, in logično je, da pri tem nisva ravnodušni.
"Ni mi všeč, kadar me popredalčkajo, tega tudi sama ne počnem. Mislim, da je težava v tem, da nas starši, vzgojitelji, učitelji učijo, naj bomo del množice, naj bomo skromni … To nas vodi v nezadovoljstvo."
V enem od intervjujev ste omenili, kako zelo pomembno je, da ne sedimo doma in ne čakamo, da bodo priložnosti same potrkale na vrata, ker ne bodo. Tudi vi ste prav na blogu dobili potrditev svojega dela. Petdeset tisoč sledilcev to vsekakor dokazuje.
Res je, na živce mi gre, ko vidim, da nekateri mladi ljudje kar čakajo, da se jim bo nekaj zgodilo. Vsak sam mora nekaj narediti, da se kaj zgodi. Na eni od mojih delavnic kreativnega pisanja mi je nekdo potarnal, da nima navdiha. Seveda, sem mu rekla, sam od sebe ne bo prišel. Sedi in delaj. Tako sem tudi sama delala v obdobju študija. Po več dni nisem zapuščala hiše, ker sem študirala. Druge ni. Uči se, ustvarjaj, delaj.
Opažam, da mladi neprestano odpirajo nove bloge, a ostajajo v svojem območju udobja. Vsi bi pisali citate, a ni tako preprosto.
O pisanju citatov: Včasih je en citat vreden več kot knjiga s 500 stranmi.
Koliko so vam pri prepoznavnosti pomagala družbena omrežja?
Zelo, rekla bi, da okrog 90 odstotkov. Mislim pa, da sem ena od redkih, ki so najprej napisali knjigo in šele nato njeno vsebino delili na Facebooku. Na prigovarjanje prijateljev sem odprla uradni profil, saj se mi je zdelo neprimerno, da bi svoj osebni profil izkoriščala za promocijo svojega dela. Mladi danes delajo ravno obratno. Odprejo profil in gradijo svojo znamko, v resnici pa niso še ničesar naredili.
Katera številka na Facebooku vas je najprej zadovoljila?
Ko sem dosegla pet tisoč všečkov profila, se mi je zdelo noro. Pomislite, da se pet tisoč ljudi zbere v eni dvorani! In številke še vedno rastejo. Skupaj z Alis nama sledi pol milijona ljudi. Meni se zdi to neverjetno.
Oblikovala sem tudi svojo spletno stran. Ker nisem imela denarja, sem vedno vse počela sama. Photoshop obvladam do potankosti (smeh, op. a.).
Že prej ste omenili citate, ki jih dnevno delite na Facebooku in ki krasijo tudi stekleničke vode znanega hrvaškega proizvajalca. Kako se je začela ta zgodba?
Citate pišem že od nekdaj. Razmišljala sem o tem, kaj lahko ženske preberejo v čim krajšem času. Na primer, ko čakajo na zeleno luč na semaforju. Citate. Takrat nimajo časa za dolga besedila, se jih pa lahko en sam stavek na Facebooku enako močno dotakne. Včasih je en citat vreden več kot knjiga s 500 stranmi.
Tudi Alis me je spodbujala, da lahko z enim samim stavkom prodrem do množic. Kmalu so me poklicali iz Agrokorja in mi predlagali, da bi z mojimi citati opremili plastenke vode. Danes so tudi na stenskih nalepkah, – zakaj bi morale biti samo v angleškem jeziku, če so lahko tudi v hrvaškem –, torbah, vzglavnikih, oblačilih …
Nekateri so me zaradi tega označili tudi za pisateljico s Facebooka, češ, da kombiniram malo duhovnosti, ljubezni in to in ono, skratka nič posebnega. Takim vedno odgovarjam: Če mislite, da je to tako preprosto, izvolite. Za vse je prostor.
Alis, omenili ste, da vedno lahko napoveste, kaj se bo zgodilo s posameznim delom. Kakšno prihodnost napovedujete tretji knjigi Ingrid Divković, romanu z naslovom Živi se mi?
Alis. Mislim, da se mu obeta svetla prihodnost. Še prej pa si želim, da bi bil prvi roman preveden v angleški jezik.
Ingrid: Ona misli, da bo Ego uspešnica tudi v svetovnem merilu.
Alis: Mislim, da bova prej ali slej gostji pri Ellen DeGeneres.
Ingrid: Alis je moja "book-mama", moja knjižna mama, mamo pa se vedno posluša in upošteva. Moji prvi dve knjigi sta publicistični, v slogu literature za samopomoč, z romanom pa bom vstopila v svet beletristike. Ne vem, kaj pričakovati, najbolje je ostati brez pričakovanj. Izdala ga bom v samozaložbi Kreativno pero.
"Želim, da ima vsaka moja zgodba določen namen. Da govori o temah, ki so na Hrvaškem dobro znane. Da se vsak lahko prepozna v njih, ker jih doživlja njihov sosed, prijatelj, oni sami …"
Danes (pogovor je bil v četrtek, op. a.) ste v Ljubljani, že jutri vas čaka predstavitev knjige na Krku. Kakšno je zdaj vaše življenje?
Ingrid: Neprestano sva na poti. Včasih, ko se zbudim v hotelu, se počutim kot zvezda (smeh, op. a.). Ne vem, kje sem, kaj tam počnem. Potem pa se opomnim: Molči, to si si želela.
"Zelo pomembno je, da greva s knjigo med ljudi. V okviru promocije knjige sva obiskali tudi zapor na Remetincu. To se mi zdi zelo pomembno, saj iskreno verjamem, da knjiga zaporniku lahko spremeni življenje. S knjižnimi večeri jim poskušamo vliti motivacijo za spremembo, jim dati vedeti, da so samo oni odgovorni za svoje življenje, in jih hkrati navdušiti za branje knjige."
Alis: Pomembno je, da nisva samo virtualni, ampak greva med ljudi. Na Hrvaškem sva opravili 15 promocij knjige, potem je tu še nešteto knjižnih večerov, obiskali sva tudi zapornike na Remetincu. Iskreno mislim, da zaporniku knjiga lahko spremeni življenje. S temi knjižnimi večeri jim poskušamo vliti motivacijo za spremembo v življenju, jim dati vedeti, da so samo oni odgovorni za svoje življenje, in jih hkrati navdušiti za branje knjige. Za zdaj smo organizirali že štiri knjižne večere.
Ingrid, kako bi opisali izkušnjo na Remetincu? Brez predsodkov najbrž ni šlo.
Ludo i nezaboravno! (Noro in nepozabno, op. a.). Navajena sem ženske publike in ženskih vprašanj, tukaj pa je bila povsem drugačna scena. Zapornike so zanimale drugačne stvari, na primer, ali je naša usoda že vnaprej zapečatena ali lahko mi sami spremenimo njen potek in podobno. Pozitivno so me presenetili. Tudi s kakšnim pomežikom vmes (smeh, op. a.).
Alis: Upravnik zapora mi je poslal pismo in se zahvalil, češ, da sem edina, ki je kadarkoli v zaporu Remetinac prižgala luč. V prenesenem pomenu, seveda. Želim, da obiščeva tudi zapor za mladoletnike, tudi njim je treba vliti pogum in jih motivirati za to, da se spremenijo in da se zavedajo, da to lahko storijo. Mislim, da je knjiga pri tem lahko zelo dober vodnik. Saj veste, kako pravijo: če pomagaš enemu, si pomagal vsemu svetu.
Tretje knjižno delo Ingrid Divković bo roman. Izšel bo v samozaložbi letos jeseni.
Ingrid: Nekateri so mi očitali, zakaj hodim v zapor. Naj se borim za dobre ljudi, ne pa za kriminalce. S tem se ne strinjam, vsakemu je treba dati priložnost.
Želim si, da obiščeva tudi sirotišnico – moj roman govori o tem. Želela bi, da bi na promocijah romana zbirali sredstva za nek določen namen. Razmišljam o tem, da bi finančno pomagali pri študiju nekomu, ki tega bremena ne zmore. Če bom zbrala deset tisoč kun, kar bo dovolj za to, da bo nekdo dve ali tri leta študiral, bom zadovoljna.
Želim, da ima vsaka moja zgodba določen namen. Da govori o temah, ki so na Hrvaškem dobro znane. Da se vsak lahko prepozna v njih, ker jih doživlja njihov sosed, prijatelj, oni sami …
9