SiolNET. Trendi Glasba
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Status Quo danes v Ljubljani

2

termometer

Legendarni hard rockerji bodo 2. julija po 37-ih letih ponovno nastopili v ljubljanski Hali Tivoli.

Koncert legendarnih Status Quo, ki se bo začel ob 20. uri, bo zagotovo eden vrhuncev letošnje koncertne ponudbe in prava poslastica za vse ljubitelje klasičnega rocka. Staus Quo so ena najuspešnejših skupin vseh časov, prav tako pa so eden najboljših koncertnih bendov vseh časov, kar so dokazali tudi leta 1985, ko so s silovitim (čeravno ne treznim) nastopom otvorili sloviti Live Aid. V Ljubljani se torej obeta akcija, ki je nikakor ne gre zamuditi.

Biografija

Status Quo so eden najstarejših britanskih bendov, ki sila uspešno delujejo že štiri desetletja. Pravzaprav je zadeva še bolj zanimiva. Status Quo so v Veliki Britaniji komercialno najuspešnejši bend vseh časov. Toliko singleov med prvih 20 na tamkajšnji lestvici niso imeli niti The Beatles, niti The Rolling Stones, niti jih ni imel nihče drug. Zanimivo je, da so Status Quo popularni le na Otoku in v ostalih delih Evrope (posebno v Nemčiji), v ZDA pa so jih začeli ignorirati, čim so zapustili vode psihedeličnega rocka, kar se je zgodilo na samem začetku njihove kariere.

Skupina je začela delovati v drugi polovici šestdesetih v Londonu. Kitarist in solo vokalist Francis Rossi ter basist Alan Lancaster sta najprej ustanovila skupino The Specters, ki se je kmalu preimenovala v Traffic Jam. V skupino je prišel še drugi kitarist Rick Parfitt, za bobni pa je sedel John Coghlan. Novembra leta 1967 so se na predlog njihovega takratnega menedžerja Pata Barlowa preimenovali v Status Quo. Skupina je v tistih letih še prisegala na psihedelični rock. Kljub temu pa je bend že takrat opozoril na spevnost in preprostost svojih pesmi. Tako je njihov prvi pravi single s skladbo Pictures Of Matchstick Men dosegel precejšen uspeh. V ZDA je leta 1968 prišel do 12. mesta, v Angliji pa celo do sedmega.

Naslednja skladba Black Veils Of Melancholy je bila popoln neuspeh. Veliko bolje pa je šlo hitu Ice In The Sun, ki je prišel do osmega mesta britanske lestvice. V ZDA pa je oktobra leta 1968 prišel do 70. mesta. To je bilo zadnjič, da je skupina kotirala na ameriški lestvici singleov.

V naslednjih letih so Status Quo poskušali ponovno doseči uspeh teh dveh singleov, kar pa jim s še vedno močno psihedeličnim rockom ni uspelo. Leta 1969 so se člani odločili, da si bodo pustili rasti lase in da se bodo preusmerili k tršemu in bolj direktnemu rocku, ki bo temeljil na udarnem rock'n'rollarskem boogieju in nekaj-akordih in močnih refrenih. To usmeritev je skupina bolj ali manj obdržala vse do današnjih dni. Bend je takrat podpisal pogodbo z menedžerjem Bobom Youngom, ki je kasneje kot skladatelj sodeloval na mnogih uspešnicah skupine.

Leta 1970 so Status Quo objavili pesem Down The Dustpipe, s katero so se po dolgem času spet uvrstili na britansko lestvico (12. mesto). Kmalu je izšel še njihov album Ma Kelly's Greasy Spoon, na katerem je bilo obilo dobrih hard rock vibracij, divjega boogieja in prefinjenega rock'n'roll/blues rollinga. Album pa kljub temu ni dosegel večjega komercialnega uspeha. Na njem je tudi skladba Junior's Wailing, sicer predelava klasika britanskega hard rock benda Steamhammer, ki je kmalu postala ena bolj udarnih koncertnih skladb Status Quo.

Status Quo so začeli redno nastopati po Otoku. Z odličnimi koncerti si je bend pridobil številne fane. Leta 1971 so Status Quo nastopili tudi v Ljubljani. Navdušeno občinstvo je sesulo veliko stolov, ki so bili (do) takrat še obvezni na koncertih.

Skupina je s svojo divjo zmesjo boogieja in bluesa hitro pritegnila pozornost založb. Nazadnje so podpisali za novoustanovljeno založbo Vertigo, pri kateri so bili predvsem navdušeni nad zmagovitima nastopoma benda na festivalih Reading ter Great Western. Prvi single za novo založbo je bila skladba Paper Plane, ki je izšla na začetku leta 1973. Pesem je dosegla 8. mesto na britanski lestvici. Kmalu je sledil še album Piledriver, ki je eden najboljših hard rock albumov sploh. Album je prišel do 5. mesta v Veliki Britaniji. Skupina si je na koncertih, kjer so vsi kitaristi mahali z glavami, pridobila status odločnega rock benda, ki ve kaj hoče. To njihovo mahanje z glavami so kasneje povzeli številni heavy metalci.

Še istega leta je sledil album Hello, ki je že v prvem tednu zavzel sam vrh britanske lestvice. Odličen singe Carolne, ki ima izrazit pop refren, pa je prišel do petega mesta singleov.

Leta 1974 je bend objavil nov album z naslovom Quo, ki je prišel do drugega mesta britanske lestvice, single Break The Rules pa do osmega.

Naslednje leto je skupina s producentom Rogerjem Gloverjem (Deep Purple) posnela album On The Level, ki se je uvrstil na prvo mesto na Otoku. Prav tako je skupna dosegla svoj prvi britanski No. 1 na lestvici singleov z nosilno skladbo Down Down, ki brez dvoma spada med najbolj udarna in sploh najboljša dela hard rocka. Junija istega leta je izšel še EP Roll Over Lay Down, na katerem so tri skladbe, posnete v oddaji DJ-ja Johna Peela. Tudi ta EP je prišel med 10 na britanski lestvici.

Naslednji album Blue For You iz leta 1976 je bil kar tri tedne na prvem mestu lestvice britanskih albumov, kar je deloma tudi zasluga njihovega sodelovanja z znamko Levi's. Te kavbojke so bile namreč že dolgo del »uniforme« Status Quo. Podoben odnos je imela skupina do vozil Land Rover. Blue For You nekako zaključuje tisto klasično obdobje Status Quo, v katerem skupina ni niti malo spremenila svojega surovega boogie sloga. Nekakšen pregled tega obdobja pa predstavlja izjemen koncertni album Status Quo Live iz leta 1977.

Tistega leta je skupina objavila odlično predelavo skladbe Johna Fogertyja Rockin' All Over The World, ki je v njihovi izvedbi postala večna klasika rocka. Pesem se je uvrstila na tretje mesto britanske lestvice. Istoimenski album pa je priplezal do petega mesta. Ta plošča pa je že nakazala bogatejšo in raznovrstnejšo glasbeno usmeritev skupine. Kljub temu pa je osnovo njihovih skladb še vedno tvoril boogie oziroma bazični ritmičen hard rock.

To je bil čas, ko je klasičen rock počasi izgubljal na popularnosti. Na sceni sta vdrla punk in disco, vendar se Status Quo to ni preveč poznalo. Fani so jim tudi v »novih časih« ostali zvesti. Na naslednjih albumih so se Status Quo obrnili k malce bolj spoliranem zvoku, popu in tudi baladam. Še vedno pa so ohranili duh pravih rockerjev.

Albumi If You Can't Stand The Heat (1978), Whatever You Want (1979), Just Supposin' ter Never Too Late (1981) so dosegali podobne uvrstitve, kot predhodniki. Skladbe, kot Again And Again, Whatever You Want, balada Living On An Island, What You're Proposin', Rock 'n' Roll, Something About You Baby I Like ter Dear John pa so dosegle visoke uvrstitve na lestvici britanskih singleov.

Leta 1982 je Coghlan zapustil skupino. Lancaster, ki se je preselil v Avstralijo, pa je z bendom igral samo še občasno. Album 1982 pa je ponovno zasedel sam vrh britanske lestvice.

Po zbirki The Makers Of, ki je vključevala tudi koncertni album, je skupina leta 1983 objavila album Back To Back, ki je prišel do deveta mesta britanske lestvice. Kar štirje singli s tega albuma pa so prišli na britansko lestvico najboljših 20.

Leta 1984 je Lancaster dokončno zapustil skupino. Kasneje je preostalim članom hotel prepovedati porabo imena Status Quo, vendar je tožbo izgubil. Parfitt in Rossi sta sodelovala na snemanju znamenite dobrodelne pesmi Do They Know It'S Christmas?. Rock'n'roll klasik The Wanderer pa je v njihovi izvedbi prišel do sedmega mesta na britanski lestvici.

1985 so Status Quo z Rockin' All Over The World simbolično odprli Live Aid, največji dobrodelni koncert vseh časov. Takrat je z njimi nastopil tudi Lancaster. Zaradi kadrovskih sprememb in napetosti med samimi člani skupina leta 1985 ni objavila nobenega singlea. Tako je prekinila s tradicijo, da ji je od 1973 uspelo vsako leto uspelo spraviti na britanskih Top 20 vsaj en single.

Naslednje leto so kar tri skladbe prišle med prvih 20 na britanski lestvici. Edmundsova Rollin' Home je prišla do devetega mesta, Red Sky do devetnajstega, njihova, bolj rock verzija pop hita Bolland And Bolland In The Army Now pa je dospela do drugega mesta. Slednja je bila tudi velik evro-hit. Album In The Army Now pa je prišel na sedmo mesto.

1988 je skupina nastopila v takrat še rasistični Južni Afriki, zaradi česar so jo Združeni narodi dali na črno listo. Z nje so jo umaknili, ko so se Status Quo javno opravičili. Tega leta je izšel njihov album Ain't Complaining, ki je tako kot istoimenska pesem prišel med najboljših dvajset v Veliki Britaniji. Pesem Burning Bridges je bila že njihov 39. single, ki je prišel na britansko lestvico in Status Quo so postali najbolj uspešen britanski bend vseh časov. The Rolling Stones so do takrat uspeli zbrati 34 takšnih uvrstitev, The Hollies pa 31.

Leta 1991 so se Status Quo, ki so bili kljub uspehom na lestvici od nekdaj predvsem koncertni bend, vpisali v Guinessovo knjigo rekordov, kot prva skupina, ki ji je uspelo v dvanajstih urah odigrati štiri celotne koncerte v štirih različnih mestih (Sheffield, Glasgow, Birmingham, London).

Po tem letu se je skupina še bolj osredotočila na koncertno dejavnost po Evropi in Angliji. Leta 1994 pa so Status Quo dosegli svoj drugi No. 1 na britanski lestvici z nogometno himno Come On You Reds, ki jo je skupina posnela za takratne šampione Manchester United. Do danes so Status Quo še izboljšali svoj rekord in imajo že več kot 50 Top 20 singleov v Veliki Britaniji.

Po letu 1991 so Status Quo objavili še naslednje studijske albume: Thirsty Work (1994), Don't Stop (1996), Under The Influence (1999), Famous In The Last Century (2000), Heavy Traffic (2002) ter Riffs (2003), The Party Ain't Over Yet (2005) ter In Search Of the Fourth Chord (2007) Na teh albumih je tudi veliko odlično narejenih verzij klasikov rocka in predvsem rock'n'rolla.

Status Quo so zelo velik in vpliven bend, ki ga zaradi njihovega trmoglavega vztrajanja pri enaki formi mnogi ne jemljejo dovolj resno. Dejansko pa so Status Quo eni redkih pravih naslednikov bluesa, ki ga interpretirajo na svoj (tudi sila uspešen) način. Na koncertu boste videli, da ima skupina izjemno in redko slišano energijo, kot tudi, da je Francis Rossi, poleg tega da je dober pevec in frontman, tudi velik mojster blues kitare.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin