Tosja Flaker Berce: Tudi slabi filmi so dobri filmi

"To, kar delaš, vedno pove nekaj o tebi," pravi mladi filmski ustvarjalec, študent četrtega letnika filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio in televizijo, Tosja Flaker Berce. "Neprestano razmišljam o tem, kaj delam narobe, kaj bi lahko delal bolje. Sem premalo discipliniran in preveč len …" Čeprav mladenič seva nekaj, kar kaže na to, da nekje globoko v njem brbota domišljija, da v njem divjajo hudourniki še neuresničenih idej, se zdi, da se trenutno nahaja v obdobju osebne in ustvarjalne krize. "Eden od motivov, da sem se s tem začel ukvarjati, je želja po predstavljanju svojega sveta – danes spoznavam, da morda ni tako bogat, ko sem mislil."

Slaba, basla, jebiga! Na naš "zmenek" pod vročim junijskim soncem je Tosja prikolesaril v sproščeni, urbani opravi: kratke hlače, majica, njegovo čelo pa je krasila črna, na debelo izpisana beseda – basla. "Gre za besedo, ki izvira iz vrste bosanskega slenga," nam razloži. "Pomeni 'slaba'. Se mi zdi, da na tak način bolj poudari svoj pomen. V družbi jo pogosto uporabljamo, saj se z njo identificiramo. Pokaže tudi odnos do stvari – čeprav je nekaj slabo, uživaš v tem, da je slabo. Podobno kot 'jebi ga'."

Ekscentrični, na trenutke preveč samokritični mladenič pravi, da so mu željo po udejstvovanju v sedmi umetnosti vzbudili trenutki, ki jih je v otroštvu preživel pred velikim platnom. "Filme sem resnično oboževal; takoj sem vedel, da želim v življenju početi točno to. Nisem pa se zavedal, kaj točno to pomeni – ljudje vidimo filme, ko so že končani, ne vemo pa, kaj vse tiči v ozadju. Morda se mi je morda zato večkrat zdelo, da mi film ne gre od rok, da morda nimam pravih osnov za to delo."

Kje si, stari prijatelj? Kljub samokritiki je Tosja med študijem posnel šopek filmov, od katerih so nekateri obiskali tudi raznovrstne festivale, namenjene tovrstnemu filmu. Eden od teh denimo nosi naslov Kje si stari, v njem pa vidimo skupinico ostarelih gospodov (Brane Grubar, Silvo Božič, Andrej Nahtigal in Dare Valič), ki sedijo na pijači, v slengu razpravljajo o rečeh, precej značilnih za mlade ljudi – vse dokler se ne odločijo, da bodo enemu od njih pomagali pri osvajanju "dekleta", v katerega se je zaljubil. Čeprav se na prvi pogled zdi pripoved o ljubezni, gre v resnici za tematiziranje prijateljstva. "Mislim, da moraš dati v film to, kar se ti zdi pomembno. Čeprav je prijateljstvo precej vsakdanja tema, gre za eno od stvari, ki ti v življenju na koncu ostanejo. Svojim prijateljem se ne bi mogel nikoli dovolj zahvaliti – mogoče sem to poskusil ravno s tem filmom."

Samosvoj pristop k dokumentarnemu filmu Čeprav Tosja pravi, da mu igrani filmi pomenijo eskapizem in zabavo in so mu zato veliko bolj pri srcu, se je srečal tudi z dokumentarnim. V enem od njih je denimo predstavil domačega raperja Klemna Klemna. "Gre za krajši vpogled, z veseljem bi o njem posnel daljšega," pravi mladi režiser, ki je pomanjkanje časa za snemanje uravnovesil s tem, da je za Klemna pripravil igrane upodobitve prelomnih trenutkov njegovega življenja. Prizore, odigrane pred zelenim platnom, je režiser zatem podložil z zabavnimi animacijami.

"Dokumentarci so navadno narejeni na enak, statičen, konvencionalen, počasen način. Sam sem ga želel malce razmesariti, vključiti čim več različnih elementov in narediti sestavljanko – vse, da bi ga bilo bolj zabavno gledati. Smrtno me je strah, da bi ljudje gledali moj film in da bi jim bilo ob tem dolgčas."

Filmi morajo biti zabavni Čeprav se bliža koncu svojega študija, o tujini razmišlja z zadržki. Čeprav komunikativen pravi, da se mu je samega sebe težko "prodajati", da za to nima dovolj energije. Dodaja tudi, da si je vedno želel delati slovenske filme – a z drugačnim, novim, morda bolj zabavnim pristopom. "Veliko ljudi je pozabilo, da morajo biti filmi zabavni. Zdi se mi, da je pri nas še veliko priložnosti za smešne stvari," razmišlja mladenič, ki hkrati tudi meni, da pri nas manjka dobrih scenarijev. "V našem prostoru ne znamo povedati dobre zgodbe. Toliko avtorskih filmov imamo ravno zato, ker nihče ne zna na obrtniški način napisati dobrega scenarija."

"Če sem prej govoril, da ne znamo delati dobrih kompleksnih zgodb, je to izjema in zato mi je všeč," pozneje komentira enega svojih najljubših slovenskih filmskih del zadnjega časa – film Inštalacija ljubezni Maje Weiss. "Gre za meta film, kar obožujem, hkrati je zelo spretno narejen, učinkovito se stopnjuje, je zabaven in pameten," obrazloži svojo izbiro, zatem pa kot sebi ljube domače filmske stvaritve našteje še Izlet, Kruha in iger, Jebiga ter Poker. "Poker: poln zabavnih citatov, genialni dialogi, izgubljena klasika slovenskega filma."

Tosja kot enega svojih trenutno večjih vzornikov navaja francoskega novovalosvkega režiserja Érica Rohmerja in hkrati pravi, da bi se z veseljem lotil tudi serije – še posebno zato, ker ga zanimajo dolge, kompleksne zgodbe, dialogi in liki. "Pri nas bi bilo fino imeti eno dobro serijo, ker je to neko področje, ki ga še nismo dobro izkoristili. Serije so 'carske' in obenem tudi vedno bolj popularne."

In aktualni projekti? Kot pravi sam, trenutno ustvarja le v okviru svojega študija. V intervjuju nam je zaupal, da bi moral ta teden dokončati svoj diplomski film Časotresk. "Pri temu filmu sem očitneje eksperimentiral – tega me je bilo vedno strah. Tokrat sem se odločil, da bom tvegal."

Čeprav se zdi, da se mladenič trenutno nahaja v obdobju osebne in posledično ustvarjalne krize, bi bilo škoda, da v prihodnosti svoje poti po svetu sedme umetnosti ne bi nadaljeval. "Gre tudi za dolžnost do preteklosti," razmišlja sam. "Glede na tega mladega človeka, ki je s takim navdušenjem gledal filme in jih hotel delati, sem skoraj dolžen narediti vsaj en celovečerni film."

Naj bo en ali pa naj jih bo pet – če bo kot režiser celovečernih filmov realiziral svojo ljubezen do smešnih, zabavnih, nekonvencionalnih, "quirky" reči, ob katerih se zabava tudi sam, ljubitelju slovenskega filma gotovo ne bo dolgčas.