Četrtek, 31. 5. 2012, 13.03
9 let, 4 mesece
Odprtje festivala v znamenju drame o medgeneracijskem sožitju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3
Leto je naokoli in ljubitelji sedme umetnosti se spet lahko odpravijo na slovensko obalo, kjer jih do konca tedna pričakuje 8. izdaja mednarodnega filmskega festivala Kino Otok. Majceno obmorsko mesece Izola je že včeraj zaživelo ob prihodu najrazličnejših cineastov, filmskih gostov, pa tudi otrok, ki so se že zabavali ob svojih delavnicah.
Kot je na uradni otvoritvi povedala direktorica festivala Lorena Pavlič, se je pred nekaj dnevi med hišami mediteranskega mesta zbrala tudi skupina enaindvajsetih prostovoljcev iz sedmih držav, ki bodo pod imenom Otok Daily s kamero vsak dan spremljali dogajanje, zvečer pa občinstvu postregli s kratkim dokumentarnim filmčkom o samem festivalu.
V popoldanskih urah so si najbolj radovedni obiskovalci že lahko ogledali prvi film – Art Kino Odeon jim je v sekciji Signali namreč postregel z delom Rez, filmskega ustvarjalca Amirja Naderija. To je surova alegorija o trpljenju neodvisnega režiserja in poziv k vrnitvi v čas, ko filmi niso bili zabavni za ceno svoje umetnosti.
Ko so se začele približevati večerne ure, je v mestu malce bolj završalo – če je imel prej obiskovalec občutek, da se v mestu ne dogaja nič posebnega, so, ko se je sonce spustilo nizko nad morje, proti Manziolijevem trgu začeli kapljati obiskovalci. Okoli devete ure zvečer so se lahko posedli na z odejami pokrite sedeže v improviziranem letnem kinu in ko je napočil čas, je na oder pod velikim platnom prikorakala v črno odeta moška postava. Medtem ko so se v ozadju oglašali ptiči, med stoli kina pa je tekal razposajeni kuža, je kantavtor Boštjan Narat prisotne pozdravil z zvokom šestih strun. Potem ko je odigral dve skladbi novega albuma Konec sveta vedno pride nenapovedano, sta na oder prikorakala mladenič in mladenka, Luka in Jasna – ona je poskrbela tudi za to, da je vse, kar je bilo povedano na odru, za tuje obiskovalce prevedla v angleščino. Skupaj sta goste pozdravila "na najbolj filmskem otoku sveta", zatem pa besedo predala direktorici festivala. Potem ko je tudi sama obiskovalcem izrekla dobrodošlico in poudarila izreden pomen letošnjega povezovanja s sorodnimi festivali, ki prispeva k bogatejšemu programu, je vse skupaj pozdravil še izolski župan.
Ko je dokončno padel mrak, je napočil čas, da si omenjeni film ogledajo tudi obiskovalci. Film je gledalce popeljal v Hong Kong, kjer se na začetku znajdejo ob opazovanju stare gospe, ki mlajšemu moškemu skrbno pripravi bogat obrok, mu ga brez besed postreže, on pa ga brez besed tudi z veseljem užije. Ne gre za romantična partnerja, temveč služkinjo in gospodarja – Ah Tao v družini Leung služi že šestdeset let ali njene štiri generacije, njen trenutni gospodar Roger pa je edini član družine, ki še vztraja v Hong Kongu. Drugi so se preselili v San Francisco.
Preobrat filma se zgodi, ko Ah Tao, sicer vitalno nekaj čez sedemdeset let staro gospo zadane kap – ker potrebuje nego im medicinsko pomoč, želi v dom za ostarele. Roger ji pri tem ustreže. Če se je prej v odnosu do služkinje zdel hladen, zdaj postane jasno, kako zelo rad jo ima in koliko mu v resnici pomeni – navsezadnje ga je tako rekoč vzgojila. Gledalec spremlja njune najtežje, pa tudi s srečo prepletene trenutke, v katerih odsevajo toplina, ljubezen in pripadnost. Film je preprosto lep, glede na tematiko čisto nič težek, morda le malce nenavaden za večer ob odprtju. Ali kot je povedala njegova botra: "Vsem nam ta film nastavlja ogledalo."
Po zaključku filma se je nemalo obiskovalcev odpravilo domov, predstavniki mlajših generacij pa so se odpravili na zelenico Svetilnika, kjer so se na stojnicah ob glasbi lahko okrepčali z nekaj priboljški ali si privoščili kozarec vina oziroma piva.
