OCENA FILMA: Začetniki

Včasih je to slabo, kot v primeru grafičnega oblikovalca Oliverja (Ewan McGregor), ki v romantičnih razmerjih nikakor ne najde sreče. Zdaj, pri 38. letih, se znova zaljublja, in sicer v nadobudno igralko Anno (Mélanie Laurent), ki je v marsičem Oliverjevo popolno nasprotje: je živahna, optimistična in nepredvidljiva. Skupna jima je ljubezen do umetnosti in naklonjenost drug do drugega ter dejstvo, da oba bežita pred resnimi razmerji. Bo tako tudi tokrat?

Včasih pa je nov začetek v ljubezni dober, kot v primeru Oliverjevega očeta Hala (Christopher Plummer), ki je pri 75. letih, šest mesecev po smrti žene in Oliverjeve matere (Mary Page Keller), oznanil, da je gej. Po 44 letih neizživetega zakonskega življenja je Hal izkoristil priložnost za novega: zamenjal je garderobo, priskrbel si je precej mlajšega fanta (Goran Višnjić), začel je obiskovati zabave in nasploh uživati v svojem novem, polnem in razburljivem življenju, v katerem mu ni bilo treba prikrivati svoje spolne usmerjenosti. Toda to življenje je imelo kratek rok trajanja, saj ga je po štirih letih prekinil rak na pljučih.

Delno avtobiografska komična drama Začetniki, ki jo je režiser Mike Mills spisal po lastni izkušnji s svojim očetom, ne secira vsakega od treh razmerij, temveč pokaže utrinke iz življenja vsakega para na način, da lahko gledalci sami vlečemo vzporednice med njimi. Tako kot jih vleče Oliver. Večji del filma se posveča razmerju med njim in Anno, njuno zgodbo pa prekinjajo Oliverjevi spomini iz njegovega otroštva in iz časa pred očetovo smrtjo, ko sta se s Halom prvič zbližala.

Skoki v oddaljeno preteklost so redkejši, saj so tudi Oliverjevi spomini na tisti čas precej bolj zabrisani – Hal v njih ne nastopa, sin pa mu pred smrtjo celo prizna, da se ga iz otroštva ne spominja –, kar pa ne pomeni, da imajo manjši učinek na Oliverjevo ljubezensko življenje. Glavni protagonist je na nek način razpet med obema življenjema očeta – starim z mamo in novim z ljubimcem. Prav odnos njegovih staršev je tisti, ki ga najbolj obremenjuje, saj ne želi "končati tako, kot sta oče in mati". Čeprav mu oče zaupa nekaj, kar ga popolnoma razbremeni krivde za materino nesrečo in postavi njun odnos v kontekst časa, v katerem sta bila poročena. In čeprav mu zatrdi, da je bil njun zakon kljub vsemu ljubeč ter da ga v retrospektivi ne obžaluje.

Veliko bolj živi so Oliverjevi spomini na obdobje po očetovem razkritju, ko je Hal kar prekipeval od svojega novega življenja. Kar ne pomeni, da je bilo očetovo zadnje razmerje popolno: Andy je podoben otroku, pred katerim je moral Hal skrivati žalostno resnico o svoji bolezni, monogamija je bila obema tuja in Hal se je zadovoljil že s tem, da je bil vsaj Andyjev fant številka ena. Težko bi govorili, da je oče odkril srečo v konkretnem razmerju, bistvenejša je iskrenost tega razmerja – prvič v življenju se mu ni bilo treba pretvarjati, prvič je v njem resnično užival. Zato tudi ni želel razmišljati o njegovem koncu, ne glede na to, da ga je sin nanj vztrajno opominjal.

Kljub vsemu pa Oliverja očetova sreča bega. Celo do te mere, da vanjo dvomi: kako je bil lahko srečen v razmerju z nekom, ki mu ni bil popolnoma zvest in ki mu ni zaupal vsega? Kljub dvomom pa se zaveda, da je prav to tisti ideal, ki ga v svojih romantičnih razmerij išče, a ga nikoli ne doseže. Do razmerij, ne do deklet, ima preprosto prevelika pričakovanja. Če ne občuti sreče v razmerju z Anno, jo bo sploh kdaj občutil?

Na žalost je Oliver, režiserjev alterego in pripovedovalec, najmanj zanimiva osebnost filma, čeprav z njim preživimo največ časa. Šibka točka je Ewan McGregor, ki se gledalcev v vlogi melanholičnega umetnika nikoli ne dotakne v takšni meri, da bi lahko Začetnike označil za popoln uspeh. McGregorju bi težko očitali slabo igro, morda pa bi bila vloga prepričljivejša, če bi se jo lotil manj karizmatičen igralec. Dodatno težavo predstavlja nastop Mélanie Laurent, igralke iz Tarantinovih Neslavnih barab, ki je sam po sebi čisto posrečen, toda preveč kontrasten glede na McGregorjevega. Gledalce torej ne prepričata niti glavni junak niti osrednje ljubezensko razmerje.

Zato pa so toliko prepričljivejši skoki v preteklost. Izjemno močan vtis pusti Page Kellerjeva v vlogi Oliverjeve v zakonu razočarane pikre matere, ki poskrbi za nekaj najbolj zabavnih stavkov v filmu ("Črnska glasba je najbolj globoka, ker so črnci najbolj trpeli. Oni in Židje."), glavni atribut Začetnikov pa je brez dvoma odlični Christopher Plummer, ki je bil za prepričljiv nastop nagrajen z oskarjem, bafto in zlatim globusom v kategoriji najboljšega stranskega igralca.

Čeprav je Hal na platnu precej manj časa kot njegov sin, imamo zaradi Plummerja občutek, da je prav on glavna osebnost filma. Če bi bila res, bi se film lahko odrekel nekaterim domislicam, kot je čezmerna uporaba kolažev ali govoreči pes (njegove misli so sicer izražene samo v podnapisih), ki ga oče zapusti Oliverju. Domislicam, ki kažejo na pomanjkanje navdiha pri sinovi zgodbi. Halova je sicer klišejska, toda veliko bolj navdahnjena in … gejevsko fantastična! Še dobro, da je Plummerjeva avra tako močna, da prežema dele filma, tudi ko igralca ni na platnu.