OCENA FILMA: Neke druge zgodbe

Ideja za omnibus Neke druge zgodbe (Neke druge priče) se je pred šestimi leti porodila filmskemu kritiku Nenadu Dukiću; v tem času sta na področju nekdanje Jugoslavije nastali dve novi državi, svet je zapadel v gospodarsko krizo in začetno navdušenje nad vstopom v Evropsko unijo se je v Sloveniji že zdavnaj poleglo. Režiserke Marija Džidževa, Ana Maria Rossi, Ivona Juka, Ines Tanović in Hanna Slak bi tako danes verjetno posnele drugačne zgodbe, kar pa še ne pomeni, da Neke druge zgodbe danes niso več aktualne.

Čeprav se osnovna zamisel omnibusa vrti okoli žensk in rojevanja, so zgodbe veliko bolj sporočilne na ravni sodobne civilne družbe. V tem pogledu zagotovo najbolj izstopa zadnja, slovenska zgodba, v kateri Hanna Slaka skozi nadrealistično zgodbo nune, ki si po spletu naroči seme darovalca in brezmadežno zanosi v samostanu, slika ujetost sodobne slovenske družbe med cerkev in kapital, med balkansko preteklost in evropsko prihodnost.

S prepadom med Balkanom in Evropo se ukvarja tudi bosanska zgodba, v kateri ni noseča domačinka, temveč Nizozemka, ki v Sarajevu končuje svoj mandat v okviru mednarodne organizacije. "Mislite, da smo kolonija?!" je vzklik, ki ga izreče oče njenega otroka varnostniku, ki ga ne spusti v sedež mednarodne organizacije v njegovi lastni državi in ki morda bolj kot nosečnost zaznamuje prevladujoči občutek omnibusa. Kaj nam je zapustila nekdanja država in kaj mednarodna skupnost, ki naj bi pomagala pri vzpostavitvi nove balkanske družbe? Kakšno prihodnost lahko Balkanu ponudi Evropska unija in kaj se zgodi s posameznikom, ki naj bi se iz Balkanca spreminjal v Evropejca?

Nastavki nove družbe, ki stremi k obiskovanju turnirjev ATP in preživljanju dopusta na jahti, so vidni v hrvaški zgodbi, kjer intimna odločitev posameznice postane stvar položaja v družbi. "Pa ne ravno zdaj, ko bi lahko imela vse," zaskeli stavek iz ust še enega očeta. Upravljanje institucij z usodo še nerojenih otrok zaznamuje makedonsko, maščevanje pa srbsko zgodbo, a kljub specifičnostim držav se ne moremo znebiti občutka, da nas po vseh teh letih še vedno pestijo podobni problemi, čeprav se nam ti porajajo s časovnimi zamiki.

Neke druge zgodbe skozi svoje protagonistke opozarjajo na sedanjost, ki se je zgodila v preteklosti in prihodnosti, ki je brez temeljnega premisleka o tem, kam gremo, morda sploh ne bo.