OCENA FILMA: Lahko noč, gospodična

Film Metoda Pevca že nekaj časa spremlja oznaka, da gre za ženski film, kar pomeni, da ni treba preveč ugibati, kam bo zavila zgodba. Torej med štiri stene v obdobje, ko se razmerje med moškim in žensko tako zaplete, da se morajo protagonisti na novo ali pa sploh prvič poiskati in se odločiti, kako naprej.

Hana (Polona Juh) je šla naprej in povzročila plaz čustev, spraševanj, ugibanj, zbliževanj in razhajanj, dokler ni spomladi, ki v filmu deluje kot metafora za novo prebujenje, zažarela v svojem novem jazu. Film se namreč konča pomladi, začne pa se v ostri februarski zimi, ko tako kot zasnežena pokrajina brez usmiljenja zmrzujejo tudi čustva in se pred našimi očmi lomijo na Poloninem obrazu. Njen obraz pa kot veliko 3D-čustveno platno zasenči vse in vsakogar v filmu. Ne jokajo samo njene oči, ampak vse telo in gledalcu ob taki predstavi in dovršeni fotografiji ni težko iztisniti kako solzico ali dve.

Prvo otoplitev v Hanini zimi prinese nekdanja študentska ljubezen, ki tudi gledalcu vrne vero v Hanino ljubezensko srečo. Seveda to ni končna postaja in kljub temu, da gledalec ves čas sluti, da zgodba o odnosih ne more imeti ne začetka ne konca, ga Pevčeva zgodba ima. Jasno je začrtan začetek trganja vzorcev, vretje in končno sestavljanje v nove strukture.

Polona Juh s svojo močno prezenco zaznamuje vsak trenutek filma, njena vloga nadvlada nad vsemi v filmu, njena odločnost spremeniti vzorce odnosa pa sprva daje slutiti, da gre za vzvišeno žensko, a gledalca že v prvi minuti prepriča, da se v njenem čustvenem doživljanju dogajajo hudi pretresi. Poiskati mora sebe in svoja hrepenenja, zato je pripravljena tudi marsikaj žrtvovati. Jernej Šugman je mož z veliko začetnico, mogočen moški, ki domače življenje dojema za nekaj samoumevnega, ženine izpade pa za odvečno dramo. Kako premakniti takšnega moškega, vprašajte Polono Juh.

Mala Mila Fürst je tako mila in naravna v svoji otroškosti, da bi se ji po ogledu filma verjetno rad zahvalil vsak gledalec, saj ji gre zasluga za skoraj vse razelektritve v filmu. Odnosi so napeti, otrok pa sprašuje in odraslim postavlja ogledalo.

Ogledalo je tako jasno, da gledalec po ogledu filma ne more misliti na nič drugega, kot na naporno zapletenost psihologije odnosov. Poklapanost je seveda samo neznaten stranski učinek filma, ki je vreden ogleda zaradi vprašanj, ki se nam porajajo.