OCENA FILMA: Kraljica Versaillesa

Spoznajte zakonca Davida in Jackie Siegel. David je 74-letni nepremičninski mogotec, ki je obogatel s prodajo luksuznih turističnih aranžmajev v lastnih počitniških kompleksih. Jackie je 43-letna nekdanja mis Floride, mati osmih otrok – sedmih bioloških in posvojene nečakinje – in kompulzivna nakupovalka, ki je za oblačila, obutev in modne dodatke v enem letu sposobna zapraviti milijon dolarjev. Njemu materialne stvari ne pomenijo veliko, ona je tipična material girl. Skupaj sta kralj in kraljica Versaillesa – največjega in nikoli dokončanega stanovanjskega objekta v ZDA –, ki ju je leta 2008 obglavila finančna kriza. Kraljica Versaillesa, na Sundanceu nagrajen dokumentarec režiserke Lauren Greenfield, spremlja njun padec. Ker sta letala visoko, je ta še toliko bolj boleč. Komičen, a še vedno boleč.

Naj naštejem nekaj podatkov o sanjski hiši, za katero sta navdih dobila kje drugje kot v Versaillesu v Franciji: površina te megalomanske 100-sobne palače meri skoraj 80 arov (za primerjavo: površina Bele hiše meri 50 arov), kar zadostuje za 13 spalnic, 10 kuhinj, ločene prostore za služinčad, gledališče, drsališče, igrišče za bovling, dva zunanja teniška igrišča in igrišče za ameriški nogomet, ki naj bi ga med zabavami uporabljali kot parkirišče. Smotrno, ni kaj. "Nikoli nisva nameravala zgraditi največje hiše v ZDA, to se je kar nekako … zgodilo," nam pojasni Jackie.

Toda kaj, ko sta se kar nekako zgodila tudi zlom finančnega sistema in kreditni krč, ki je zagrabil tudi Davida Siegla, čigar podjetje je bilo odvisno od bančnih posojil. Ali kot pravi Siegel: "Postali smo odvisni od poceni denarja." Podjetnik, ki se je znašel v milosti in nemilosti bankirjev, je bil prisiljen v odpuščanje tako v podjetju kot v domačem gospodinjstvu, na Jackiejino veliko žalost pa je bil prisiljen tudi v prodajo njunega ljubega novega domka. Cena? Malenkost: 100 milijonov ameriških dolarjev za dokončano in 75 milijonov dolarjev za nedokončano hišo, v katero sta že vložila polovico končnega zneska.

Ker junaka, ki bi kupil ta "nepremičninski dragulj", ne najdejo, mora David zarezati v družinski proračun, kar poskrbi za vrsto komičnih situacij: na otroških rojstnodnevnih zabavah ni več sibirskih tigrov, varčevati morajo z elektriko, Jackie v trgovino spremlja varuška, ki sproti prazni njen voziček, konec je z zasebnimi poleti, zaradi pomanjkanja služinčadi pa po tleh ležijo pasji iztrebki, ki jih za seboj pušča krdelo Jackiejinih cuckov, nad katerimi v slogu Ozzyja Osbourna benti David.

Nastopijo pa tudi precej manj zabavne težave, s katerimi se lahko poistoveti vsak. Zaradi zlatega fiskalnega pravila ("živeti moramo v mejah svojih zmožnosti" in "ne smemo zapravljati denarja, ki ga nimamo"), ki ga David poskuša vnesti v družinski proračun, vedno bolj trpi njun zakon, David je pod nenehnim stresom, kar vpliva na odnose v družini, otroci pa morajo začeti razmišljati o svoji prihodnosti, v kateri morda ne bo denarja za njihov študij.

Čeprav sta David in predvsem Jackie že kar groteskni figuri – medtem ko on odkrito dvori vsem 50 tekmovalkam za mis Amerike, vključno z zmagovalko, ima ona v hiši nagačene poginule pse –, uspe dokumentarcu Kraljica Versaillesa nekaj neverjetnega: gledalce pripravi, da z njima sočustvujemo, ne da bi ju pomilovali. Prvič zato, ker vemo, da gre številnim družinam še veliko slabše, drugič pa zato, ker sta oba borca, ki še vedno zasledujeta idejo o ameriškem snu, ki sta ga toliko časa živela.

Film ne demonizira premožnih, če kaj, nam jih približa. David prizna svoje lastne napake in pohlep, ki je sestavni del ameriškega sna, toda s tem, ko razgali svoje poslovanje, razgali tudi absurdnost finančnega sistema. Gledalce pridobi na svojo stran, postanemo njegovi zavezniki v boju proti skupnemu sovražniku – "mrhovinarskim" bankirjem, ki so s svojim ravnanjem povzročili zlom realnega sektorja.

Hkrati pa sta nam zakonca Siegel veliko bolj podobna, kot bi sprva pričakovali. Številni smo živeli prek svojih zmožnosti, bili odvisni od poceni denarja in delili potrošniško miselnost, ki jo David na začetku filma povzame v odgovoru na vprašanje, zakaj gradi največjo hišo v ZDA: "Zato, ker lahko." Pozneje svojo miselnost spremeni, toda takrat je že prepozno – temelji zakletega dvorca in Davidovega propada so bili postavljeni že prej.

Priznajmo si – nekako smo vsi kralji in kraljice Versaillesa oziroma smo bili, preden nas je streznila kriza. Največje hiše v ZDA sicer nismo zidali, zato pa smo zidali gradove v oblakih, ki so se v zadnjih letih porušili kot hišice iz kart. Zato je smeh, ki ga iz nas izvabi Kraljica Versaillesa, veliko bolj trpek, kot bi si želeli.