Z oskarjem nagrajeni Citizenfour o Edwardu Snowdnu, Zeleni princ o sinu vodje Hamasa, ki je vohunil za Shin Bet, in dokumentarec o Karadžićevem odvetniku so med vrhunci Festivala dokumentarnega filma.
Od 10. do 17. marca bo v Cankarjevem domu, Kinoteki in Kinodvoru potekal 17. festival dokumentarnega filma, ki bo pod vodstvom Simona Popka razgrnil pregled najboljših dokumentarnih mojstrovin zadnjega leta. Med najtežje pričakovanimi filmi festivala je zagotovo dokumentarec Laure Poitras, ki se ji je v Citizenfour izpovedal Edward Snowden, za kar je režiserka dobila tudi oskarja. Citizenfour bo od 18. marca tudi na rednem sporedu Kinodvora.
Domače barve bo letos zastopal film Ples z Marijo slovenskega zamejca Ivana Gergoleta. Ta govori o danes 90-letni argentinski učiteljici plesa Mariji Fux, ki se je veliko ukvarjala tudi s plesalci in plesalkami s posebnimi potrebami. Film je premiero doživel na lanskem beneškem filmskem festivalu, na večeru ob odprtju pa se bodo v Ljubljani predstavili tudi ustvarjalci filma.
V tekmovalnem programu o nadzoru in zgodovini Balkana
V tekmovalnem programu je letos pet filmov na temo človekovih pravic, ki pokrivajo širok spekter sodobnih problematik. V filmu Biti Iranec je Mehranu Tamadonu uspelo zbrati iranske verske voditelje ter z njimi kot laik načeti pogovor o sodobnem Iranu in možnosti sobivanja, Helen Simon pa je v filmu Brez uspavanke popisala spolne zlorabe treh generacij žensk iz iste družine. Po besedah Popka gre za enega najbolj čustveno silovitih filmov zadnjega časa.
Filma Goli in Srbski odvetnik se dotikata nam tako časovno kot geografsko bližje zgodovine. Goli v režiji Tihe K. Gudac zgodbo političnih zapornikov na Golem otoku opisuje prek zgodbe svojega dedka, srbski odvetnik Aleksandra Nikolića pa govori o nasprotniku Miloševićevega režima, ki je kot odvetnik prevzel obrambo Radovana Karadžića. Film V suženjstvo zakleti na podlagi istoimenske knjige iz leta 1961 obravnava kolonializem v Afriki.
Spremljevalni program ponovno v znamenju begunstva
Organizacija Amnesty International tudi letos, sedmič zapored, podeljuje nagrado za najboljši dokumentarec s področja človekovih pravic. Kot je na današnji novinarski konferenci povedala Metka Naglič, so dokumentarni filmi za organizacijo še posebej pomembni, saj so zelo učinkoviti pri tem, da ljudje vprašanje človekovih pravic vzamejo osebno. Tudi letos spremljevalni program zaznamuje begunstvo, eden od članov mednarodne žirije, poleg Gorana Vojnovića in Jelke Stergel, pa je Majid Hussain, ki je še mladoleten pobegnil iz Nigerije v Italijo, kjer je danes vnet aktivisti za človekove pravice. Pogovor z njim bo potekal 13. marca.
O nadzoru v digitalni in analogni dobi
V sklopu aktualnih in družbenokritičnih filmov je poleg filma Citizenfour film s podobno tematiko, a je postavljen v drugačno, analogno obdobje. Film 1971 obravnava vlom in krajo zaupnih podatkov, na podlagi katerih so v ameriškem kongresu uvedli tudi prvo preiskavo proti FBI, ki ga je takrat vodil J. Edgar Hoover.
Film Ministrstvo za železnice skozi potniški železniški promet orisuje sodobno kitajsko družbo, Sladkorni blues pa je po Popkovih besedah z naskokom najboljši dokumentarec o sladkorju, tematiki, ki je zadnja leta izjemno priljubljena, a večinoma pavšalno obdelana. Film Zeleni princ odpira pogled na Bližnji vzhod, saj govori o Mosabu Hassanu Youssefu, sinu enega od vodij Hamasa, ki v upanju, da bo pripomogel k miru, kot agent sodeluje z izraelsko obveščevalno službo Shin Bet.
Intimni in globalni portreti od čajank do Berlusconija
V sklopu intimnih in globalnih portretov letošnji festival prinaša še nekaj zanimivih dokumentarcev, kot so Čas za čaj, ki govori o skupini žensk, ki se od mature naprej vsak mesec srečuje na čaju, Svobodna šola, ki podira ukoreninjene predstave o šoli, v kateri vlada hierarhija, Tok ljubezni, v katerem starostniki iz romunske Transilvanije govorijo o spolnosti, portret afriškega glasbenika Fele Kutija v filmu Kako sem našel Felo Kutija, Belluscone, ki je mokumentaristični film o podpori juga Italije Silviu Berlusconiju, film Narodna galerija, ki odpira vprašanje interpretacije in umeščanja umetnosti, ter estonski film Ni vse zlato, ki govori o edinem sovjetskem studiu za snemanje oglasov.
Festival bosta spremljala še retrospektiva političnih dokumentarcev od 50. do 70. let prejšnjega stoletja in spremljevalni program za mlade.