OCENA FILMA: Jack, morilec velikanov

Hollywood je v zadnjih letih izmaličil že številne pravljice – spomnite se samo Sneguljčice in lovca, Rdeče kapice in Janka in Metke. Tokrat je na vrsti pravljica o Jakcu in čarobnem fižolčku in celoten projekt bi bil lahko še ena velika polomija, če se ga ne bi lotil Brian Singer, ki iz preproste zgodbe in naprednih posebnih učinkov iztrži največ, kar lahko.

Zgodba filma Jack, morilec velikanov (Jack the Giant Slayer), ki bi ga lahko umestili nekam med animiranega Shreka in nedavnega Hobita, pravzaprav temelji na dveh pravljicah: Jakcu in čarobnem fižolčku in Janezku, ubijalcu velikanov. Njen osrednji junak je preprost kmetič Jack (Nicholas Hoult), ki živi pri stricu in sanja o pustolovščinah, o katerih mu je v otroštvu pripovedoval oče. O podobnih pustolovščinah sanja tudi princesa Isabelle (Eleanor Tomlinson), hči ovdovelega kralja (Ian McShane), ki naj bi se poročila z očetovim zaupnikom Roderickom (Stanley Tucci). Toda zahrbtni Roderick ima drugačne načrte: čeprav ima prestol na dosegu roke, se želi kraljestva polastiti s pomočjo čarobne krone, s katero bi zavladal rasi velikanov, ujeti med zemljo in nebesi, ki do človeške rase goji strašansko zamero in velik apetit.

Singer, ki je skoraj vse prejšnje desetletje namenil superjunakom (Možje X in Superman), nazadnje pa je režiral Operacijo Valkira s Tomom Cruisom, opravi spodobno delo, ki pa ne ponuja velikih presežkov. Jack, morilec velikanov je gledljiva pustolovščina, ki poskuša zaobjeti duh bajk, na katerih temelji, hkrati pa se ne moremo znebiti občutka, da smo vse skupaj že nekje videli in da gre za film, ki si ne postavi nobenega izziva – z izjemo tega, kako strpati tako zajetno mero posebnih učinkov v dve uri, ne da bi končni izdelek spominjal na srednjeveške Transformerje. Ali Titane, ki niso nič drugega kot antični Transformerji.

Začetek, vključno z delno animiranim prologom, ki gledalca po nepotrebnem samo še bolj oddalji od občutka realnosti, ni najučinkovitejši. Med klišejskimi začetnimi prizori, ki nam predstavijo glavna junaka in pokažejo njuno prvo srečanje, film nikakor ne ujame pravega ritma. Oporo najde šele v fižolovemu steblu, kjer pridejo prvič do izraza tudi spektakularni posebni učinki. Ti se z nastopom velikanov – neprijetnih kreatur, med katerimi izstopa predvsem dvoglavi vodja, general Fallon (Bill Nighy) – samo še okrepijo, nato pa v akcijskem sklepnem dejanju popolnoma preplavijo platno. Gledalci lahko zadihamo šele ob imenitnem epilogu – najbolj domiselnem delu filma, ki spretno preplete domišljijo in resničnost.

Časa za poglobljeno zgodbo torej ni, toda Jack, morilec velikanov ima vendarle nekaj, česar druge novodobne hollywoodske predelave pravljic in običajni visokoproračunski spektakli v slogu Transformerjev ne premorejo: sposobnega režiserja, ki se je v režiji akcijskih prizorov že večkrat izkazal in ki zna v akcijo vnesti tudi malo humorja, drame in romance. Ne preveč, toda ravno dovolj, da jo popestri in ohranja gledalčevo zanimanje, k čemur pripomorejo tudi resnično spektakularni posebni učinki, ki si jih je vredno ogledati v 3D-različici, saj upravičijo tisti dodatni evro za vstopnico.

Svoje doda tudi igralska zasedba, ki se je očitno med snemanjem neznansko zabavala. Pri igri osrednjih zaljubljencev o nekih presežkih ne moremo govoriti, zato pa se, nič kaj presenetljivo, znova izkažeta Ewan McGregor v vlogi vodje kraljeve straže (predstavljajte si sproščenega Obija-Wana Kenobija v oklepu in z modernejšo pričesko) ter vedno zanesljivi Tucci, ki pa se v vlogi glavnega človeškega hudobca, ki ga z veseljem sovražimo, poslovi veliko prezgodaj.

Jack, morilec velikanov je dovolj spretno posnet, da bodo ob njem uživali številni gledalci, toda ambiciozni posebni učinki ne prikrijejo dejstva, da gre v vseh drugih pogledih za precej neambiciozen projekt in za film, ki je kljub ogromnemu proračunu kar nekako … majhen. Singer nam je z ekipo pripravil pustolovščino, na katero se je vredno podati, toda o njej prav gotovo ne bomo pripovedovali svojim otrokom.

Zato pa se je lahko udeležimo skupaj z njimi, če so le dovolj stari, da se ne bodo prestrašili ob pogledu na nemarne velikane. Film lahko namreč veliko lažje označimo za neškodljivo družinsko zabavo kot recimo Sneguljčico in lovca ali Rdečo kapico, ki sta, poleg tega, da sta obupno zanič, primerna kvečjemu za družino Addams.