Torek, 11. 2. 2014, 15.35
7 let, 1 mesec
OCENA FILMA: 12 let suženj
Mojstrsko režirana in prepričljivo odigrana zgodovinska drama, ki se zareže v gledalčevo dušo kot bič v človeško meso. Film, ob katerem je Tarantinov Django brez okovov videti kot Cosbyjev šov.
Zdi se, da je bilo suženjstvo v Hollywoodu do pred kratkim tabu. O tej tematiki je bila posneta samo peščica ameriških filmov in med njimi ni niti enega takšnega, ki bi si zaslužil posebno omembo. Izvirni greh, na katerem je temeljil razvoj ZDA in ki so ga v južnih državah zakonsko odpravili šele pred 150 leti, je očitno prevelik, rane, ki iz njega izhajajo, pa preveč boleče, da bi jih celili v kinodvoranah.
S filmom 12 let suženj (12 Years a Slave) – izvrstno upodobitvijo prvoosebne pripovedi Solomona Northupa, svobodnega temnopoltega prebivalca zvezne države New York, ki so ga leta 1841 ugrabili, prepeljali v Louisiano in prodali v suženjstvo – se celjenje lahko začne.
Tretji celovečerec britanskega režiserja Steva McQueena (Lakota, Sramota) je med filmi o suženjstvu to, kar je Schindlerjev seznam med filmi o holokavstu. Spielbergov Lincoln in Tarantinov Django brez okovov sta pred enim letom na neki način orala ledino, toda če sta se omenjena filma tematike lotevala posredno, je McQueenova zgodovinska drama iskren, že kar boleče prepričljiv prikaz institucionaliziranega zla, ki je dolgo časa zastrupljalo ameriško družbo in ki je v bolj prikritih oblikah marsikje na svetu prisotno še danes.
Zgodba je tako neverjetna, da si je ne bi mogli izmisliti. Vse se je začelo z obljubo o zaslužku. Ugrabitelja, ki sta se izdajala za umetnika, sta Solomona zvabila v Washington, kjer so ga njuni pajdaši vkovali v verige, mu pobrali dokumente, nadeli identiteto pobeglega sužnja iz Georgie Platta in ga z ladjo prepeljali na Jug.
Solomon je tam zamenjal več gospodarjev, nazadnje pa pristal na plantaži sadističnega "lomilca črnuhov" Edwina Eppsa (mešanica Amona Goetha iz Schindlerjevega seznama in Calvina Candieja iz Djanga), od koder se je po 12 letih suženjstva vrnil domov.
Solomon je bil človek, ki je imel vse – družino, dom, svobodo – in ki je vse izgubil, zaradi česar je njegova zgodba še toliko bolj tragična. To ne zmanjšuje trpljenja sužnjev, ki niso nikoli okusili svobode, res pa je, da se gledalci s takšnim junakom hitreje poistovetimo. Solomon na začetku filma vzklikne: "Nočem preživeti, hočem živeti!", vendar kmalu spozna, da ga lahko že najmanjša napaka stane življenje. Osrednji junak se prilagodi razmeram, a se kljub temu do konca oklepa upanja in svoje človečnosti. Upanje je razkošje, ki ga njegovi sotrpini nimajo.
Podobna usoda je doletela številne temnopolte Američane s Severa. Solomon Northup je edini, ki je svoje izkušnje podrobno opisal v knjigi. V njej avtor ne razlaga svojih občutkov, njegov pripovedni slog je opisen, skoraj poročevalski. Scenarij Johna Ridleyja dokaj zvesto povzema resnične dogodke, ustvarjalci so si vzeli malo več svobode samo pri upodobitvi resničnih oseb. Te so arhetipske, celo klišejske, hkrati pa dovolj pristne in kompleksne, da jim tega ne zamerimo.
Sporočilo filma je precej bolj enostransko. 12 let suženj ne pušča nobenega dvoma: suženjstvo je zlo. Stvari so bile v tem primeru dobesedno črno-bele, status ljudi je določala njihova barva kože – če so se rodili temne polti, so bili sužnji, če ne, so bili po vsej verjetnosti lastniki sužnjev, če so si jih seveda lahko privoščili. Žrtve tega sistema niso bili samo sužnji, temveč tudi njihovi gospodarji. Če pogledamo že s praktičnega vidika: koliko talenta je šlo v nič samo zato, ker je bil del populacije zreduciran na mehanizacijo.
Sistem, ki so ga opravičevali z božjo besedo, je razčlovečil vse vpletene. Na svoj način trpita tudi Solomonova gospodarja, Ford in Epps, ki ju igrata Benedict Cumberbatch in Michael Fassbender. Pri prvem se ideologija znajde v nasprotju z njegovimi načeli, pri drugem z njegovimi čustvi. Njuno trpljenje pa ni nič v primerjavi s trpljenjem njune "lastnine", nad katero se belci izživljajo tako fizično kot psihično. Nasilje je pretresljivo in težko prebavljivo, a nujno in skrbno odmerjeno.
McQueen se prizorom bičanja, posilstva in linčanja ni mogel izogniti, hkrati pa nas z njimi ne želi šokirati. 12 let suženj je še en primer filma, ki ga je na trenutke težko gledati, a ga morate videti. Nelagodje ob prikazu nasilja nekoliko omilijo tudi lirični posnetki čudovite narave (film so snemali na prizorišču v bližini plantaž, na katerih je Northup res prebival, kar še dodatno prispeva k avtentičnosti), ki so v kontrastu s krutostjo človeške narave.
Scenarij sam po sebi pravzaprav ni nič posebnega, film dvignejo nad povprečje izvrstni igralski nastopi in prvovrstna režija. Chiwetel Ejiofor je kot Solomon izjemen. V vlogi svoje kariere izžareva žalost, ranljivost, ponos in neuklonljivo voljo do življenja. Ker mora Solomon svoja čustva skrivati (pred gospodarji, posledično pa jih skriva tudi pred gledalci), je njegov nastop še toliko bolj impresiven.
O vselej prepričljivem Fassbenderju mi ni treba izgubljati besed, zato pa moram posebej izpostaviti Sarah Paulson, ki se izkaže v vlogi Eppsove bolestno ljubosumne žene, in debitantko na velikem platnu Lupito Nyong'o, ki blesti v srce parajoči vlogi mlade Patsey – Eppsove najboljše pobiralke bombaža in objekta gospodarjevega poželenja.
Če je Ejiofor hrbtenica filma 12 let suženj, je Nyong'ova njegovo srce. Edini član igralske zasedbe, ki nekoliko razočara, je Brad Pitt. Zvezdnik ima v filmu majhno, vendar bistveno vlogo, kot producent pa si lasti velike zasluge za to, da so film sploh posneli.
12 let suženj ni McQueenov najdrznejši film, je pa njegov najtoplejši, najbolj čustven (na koncu nisem mogel zadrževati solz) in najdostopnejši (beri: najbolj komercialen). Ustvarjalci kljub temu niso sklepali kompromisov, trud in ljubezen, ki so ju vložili v projekt, sta vidna v vsakem kadru.
Eden najbolj razburljivih režiserjev zadnjih let je posnel brezčasen zgodovinski film, ki je hkrati epski in intimen in ki nam ne osvetli samo določenega zgodovinskega obdobja, temveč tudi človeško naravo. Ta se ne spreminja tako hitro kot zakoni in ne pozna meja. Misel na to, kako bi ravnali sami, če bi se znašli v tem sistemu, pa naj bo to na strani sužnjev ali njihovih gospodarjev, je veliko bolj boleča kot vsi udarci z bičem.
Še to: 12 let suženj ni moja prva izbira za oskarja za najboljši film leta, nič pa ne bom imel proti, če ga bo film prejel.