Obožujem obraz, v očeh se vidi vse

V svoji petindvajsetletni karieri je sodelovala pri številnih celovečernih in televizijskih filmih, serijah in nadaljevankah. Sodelovala je praktično z vsemi gledališči v Sloveniji. Od leta 2003 sodeluje kot visokošolska pedagoginja za predmet gledališka maska na AGRFT. Leta 2008 je dobila vesno za najboljšo masko za televizijski film Sonja, leta 2010 pa za najboljšo masko za film Circus Fantasticus. Oba filma je režiral Janez Burger. Alenka Nahtigal se ne spominja natančno, kaj je kot maskerka najprej naredila, ve samo to, kaj je narobe naredila in da se je na svojih napakah začela učiti. Večkrat je pomagala priznani slovenski oblikovalki maske Berti Meglič. Maskerske šole pri nas namreč ni. Naredila je srednjo oblikovno šolo, nekaj malega študirala arhitekturo, potem pa se lotila tistega, kar jo je vedno zanimalo – oblikovanja maske. "Izobraževanje za oblikovalca maske se začne v kinu. Bolj cenim znanje, ki ga pridobim sama," je iskreno povedala Alenka, ki prve nagrade za televizijski film Sonja ni niti po naključju pričakovala, saj maske niso nagrajevali že dvajset let.

Od presenečenja zbolela

Ko so jo poklicali, naj pride v Portorož, je hotela s seboj vzeti svoj delovni kovček, vendar ji je producent povedal, da naj pride le po nagrado. "Tako sem bila šokirana, da sem po vsem telesu dobila koprivnico," je povedala. Pri Circusu je bilo povsem drugače. Ekipa je bila navajena, da je šlo pri tem filmu veliko stvari narobe. Bili so srečni za vsak kader posebej, ki so ga posneli, zato tudi na premieri v Portorožu kakšnega večjega navdušenja z gledalci niso mogli deliti. Po premieri so se odjavili iz hotela in odšli vsak svojo smer. Bila je že v Ljubljani, ko so jo poklicali nazaj v Portorož, naj pride po nagrado za masko.

In ta maska je bila vsekakor vredna svoje nagrade, saj izdelava maske za vsak dan snemanja posebej traja pet ur. Govorimo o maski za 55-letnega kanadskega klovna in pantomimika Reneja Bazineta, ki je moral odigrati umirajočega stoletnika. Že ob branju scenarija je Burgerja opozorila, da bo težko našel tako starega igralca, da bo odigral ta prizor in ga preživel. Zato je začel iskati mlajšega igralca, Alenka pa se je lotila raziskovanja materialov.

Težko je namreč narediti star obraz, da ni videti umetno. Obraz mora živeti. Velike transformacije so narejene tako, da igralcu povsem prekrijejo obraz s silikonom, kar pomeni, da igrajo samo oči. Vendar se ne more potiti, ne more spreminjati barve. Režiser pa je zahteval, da se bo igralec med prizorom davljenja oznojil in postal rdeč. "Z asistentko sva mazali asistenta režije z raznimi materiali, on pa je moral do onemoglosti voziti sobno kolo, da smo videli, kako se določen material odzove na znoj, vendar je vse razpadlo. Izumili smo neko stvar, ki je uspela in sploh ni temu namenjena, vendar ne povem, to je skrivnost."

Lik ne začne obstajati, ko se pokaže kamera.

Pri Leonu Lučevu, ki v filmu igra očeta, je bilo treba poudariti, da tam divja vojna, da njegov lik veliko dela, je izpostavljen soncu. "Treba je upoštevati tudi verjetnost, da ni imel dovolj vode. Lik ima zgodovino in ne začne obstajati šele, ko se pokaže kamera," je povedala Nahtigalova, ki se ne pritožuje, da je njeno delo kaj bolj naporno od kakšnega drugega dela.

Med njenimi najbolj napornimi opravili je izdelava lasulje, od tega ima že premaknjeno vretence, saj je delo dolgotrajno in zahteva ponavljajoči gib z visoko dvignjeno desno roko. Vsak las posebej je treba zavozlati v mrežico, kot pri tapiseriji. Niti na misel ji ne pride, da bi lasuljo kupila, saj malo boljše lasulje iz pravih, vendar kratkih las stanejo tudi do tisoč evrov, pa niti niso narejene po meri. Tiste za tristo evrov pa so umetne, kar se potem na platnu sveti in ne pride v poštev.

"Hočem delati filme, ki bi me kot gledalko tudi zanimali"

Maska osebi vdahne karakter, iz vsakega obraza lahko naredi nešteto likov. Kako pa bo nek lik resnično zaživel, pa določi skupaj z režiserjem. Zelo rada dela z režiserji, ki ji veliko prepuščajo. "Drugače bi raje delala kaj drugega, dolgočasila bi se, če bi bilo vse strogo določeno." Ne predstavlja si več, da bi morala oblikovati masko za kakšne preproste prizore, recimo za dva zaljubljenca, ki si izpovedujeta ljubezen. "Zame to ni več izziv. Ne morem delati vsega, ker te film popolnoma posrka in tega ne podariš vsakomur. Hočem delati filme, ki bi me kot gledalko tudi zanimali."

Delo maskerja je tudi oblikovati masko za mrtveca, kar rada dela. Zaradi narave dela je morala velikokrat obiskati medicinsko fakulteto, da je preštudirala umiranje in spreminjanje telesa. Čeprav ta del svojega dela jemlje zelo tehnično, je skozi delo razvila drugačen odnos do mrtvih. Všeč so ji, ker so umirjeni.

"Če ne veš, zakaj bi delal masko, potem je ne potrebuješ"

Svoje znanje predaja naprej študentom igre, režije in kostumografije. Uči jih ličenja za oder, sprejemanja svojega obraza, drugih barv in obraza brez barv. Igralci se morajo namreč sami znati ličiti, saj jih ne bo veliko delalo v velikih gledališčih, kjer imajo maskerje. Maska pa vseeno ni vedno nujna. "Če ne veš, zakaj bi jo delal, potem je ne potrebuješ."

V njenem poklicu je v Sloveniji štiri do pet maskerk, v svetu pa se s tem ukvarja veliko moških, ker je več posebnih učinkov, za kar imajo moški prek kiparskih izkušenj tudi boljšo roko.

Igralci pa, kakor koli ekscentrični so že – "zato jih imamo pa tudi radi" –, so dovzetni za njene predloge. Proces iskanja med pripravo maske je tudi zanje zelo pomemben.