Najlepše "zlo" med igralci

V italijanskem Spoletu, kjer so mu pred kratkim podelili nagrado Una finestra su 2Mondi in britanskem Manchestru je v preteklih tednih v režiji Boba Wilsona in ob soigralcu Mikhailu Barišnikovu odigral vlogo v predstavi po predlogi ruskega avantgardista Daniila Harmsa z naslovom Starka.

Jeseni ga bomo znova lahko videli na velikih platnih v najnovejšem filmu danskega režiserja Larsa von Trierja Nimfomanka, spet v družbi Charlotte Gainsbourg , ki bo, kot kaže, glede na objavljene fotografije s snemanja, spet dvigoval veliko prahu.

Dafoe je od leta 2005 poročen z italijansko umetnostno zgodovinarko, režiserko in igralko Giado Colagrande, s katero živita med Rimom, New Yorkom in Los Angelesom. Pred njo je bil poročen z režiserko Elizabeth LeComte, ustanoviteljico slovite newyorške gledališke skupine Wooster Group, s katero imata danes že odraslega sina.

Bil je narednik Elias Grodin v Vodu Oliverja Stona, Jezus v Scorcesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi, Bobby Peru v Lynchevem filmu Divji v srcu, Caravaggio v Angleškem pacientu ... Gledalci se ga spominjajo predvsem po vlogah negativcev. Tega ne mara. Nekoč je preštel vse svoje vloge in ugotovil, da je bilo med njimi prav zlobnežev najmanj. Njegov najljubši je Frankenstein. Predvsem pa tiste Rodgersa in Hammersteina. Ko se glasno zasmeji, se na sicer kamnitem obrazu zarišejo poteze neštetih likov, ki jih je upodobil na velikem platnu. Sočasno snema filme in nastopa v gledališču Vedno ga je zanimalo, kako je delo igralca v gledališču povezano z igranjem pred kamero. Ugotovil je, da veliko igralcev izhaja iz alternativnih, eksperimentalnih gledališč, potem pa se ustoličijo v Hollywoodu in snemajo t. i. mainstream filme. "Sam, recimo, izhajam iz newyorške igralsko-režiserske skupine Wooster. Danes nimam več težav s preskakovanjem iz gledališča naravnost na snemanja. Res pa je, da je delo pred kamero precej bolj fragmentarno. V resnici je to medij režiserjev in ljudi, ki sedimo v montažni sobi. Če se pojavi težava, moraš zaradi potreb snemanja z njo opraviti hitro, v enem dnevu, gledališče pa ti dopušča, da se v svoj lik skozi tedne vaj in ponovitev resnično potopiš. Lahko celo na novo zgradiš vlogo." V njegovih zgodnejših filmih, The Loveless in Street of fire, so ga kritiki opisovali kot "anemično lepo inkarnacijo zla". Kot da se še vedno ne morete znebiti slovesa igralca negativcev.

"Kar naprej mi zatrjujejo, da sem vedno igral samo negativce. Kar ni res. Na začetku resda nisem najbolj pazil pri izbiri vlog. Bil sem vesel, če so mi sploh kaj ponudili. Toda če preletite filme, v katerih sem igral v preteklih 25 letih, boste videli, da sem igral vse mogoče. Razpolagam z vsem tistim, kar nosim v sebi. Zloba ni nikakršna izjema. Res pa je, da v mlajših letih igralci raje igrajo zlobneže, ker mislijo, da se bodo tako bolj dokazali. Sicer pa je čisto zabavno igrati morilce in neuravnovešence. Težava je le v tem, da te vloge velikokrat ne premorejo karakterne globine. Ko se tega zaveš, lahko to preprosto sprejmeš in dejansko vse življenje upodabljaš takšne tipe ali pa greš dalje."

Vojak, odrešenik Potem je iz enega ekstrema preskočil v drugega, k mesijanskim vlogam: najprej v Stonovem Vodu, v katerem je upodobil nepozabnega človekoljubnega narednika, potem pa naravnost k Jezusu in Kristusovi zadnji skušnjavi.

"Leta 1986 Oliver Stone še ni bil tisti Stone, ki ga svet pozna danes. Igralci ves čas snemanja nismo vedeli, kaj naj od njega pričakujemo. Bil sem prvi od igralcev, ki je priletel na Filipine, kjer naj bi snemali. Bilo je na predvečer revolucije. Dobil sem uniformo, škornje in orožje, kar je zadoščalo, da se potopim v vlogo. Bila je posebna pustolovščina. Ko se igralec znajde v okoliščinah, ko sam sebe ne prepozna več, pomeni, da začne razmišljati tako kot lik, ki ga igra."

Se je med snemanjem Zadnje Kristusove skušnjave kdaj zalotil, da dejansko verjame, da je Jezus Kristus? "Nikdar nisem zares razmišljal o tem. Poskušal sem slediti dogajanjem na snemanju tudi takrat, ko sem imel prost dan. Seveda sem bral Biblijo. Nekatere še danes odlomke znam na pamet. Snemali smo v Maroku. Nihče od nas ni imel na voljo prikolice. Spali, jedli in živeli smo na setu samem. Zaradi tega je film sčasoma postal izrazito fizičen."

Bil je eden prvih ameriških igralcev, ki so brez strahu za svojo prihodnost začenjali nastopati v neodvisnih filmih. Po drugi strani pa sprejema vloge v uspešnicah, kot je na primer Spiderman. "Neodvisni so prava stvar. Neodvisni v smislu produkcije. Včasih zavidam Hollywoodu zaradi njegove moči, drugič mi je spet žal teh ljudi, ki živijo pod strašnim pritiskom in z bojaznijo, da jih lahko že naslednji dan poteptajo v nič. Noč in dan morajo varovati svojo moč in vpliv. To pa usodno vpliva na njihovo delo: kot igralci izgubijo svežino in prožnost. Ni mi do takšnega življenja. V delo me lahko poženeta samo radovednost in pustolovščina. Ne zanimata me denar in vpliv."

Pred nekaj dnevi je dopolnil oseminpetdeset let, a je prepričan, da je v njem še delček Petra Pana. "To, da sem starejši, mi postaja všeč. Mirnejši sem in misli so jasnejše. Nekateri ljudje sicer pravijo, da človek s starostjo izgubi ostrino. Takrat jo šele začne zares uporabljati. Edina težava staranja je v tem, da si vedno bližje … Ampak mislim, da sem umrl v več filmih kot kdorkoli drug, ki ga poznam. Torej imam nekaj izkušenj." Pravi, da nas skozi življenje naprej žene ego. "Velikokrat brezobzirno do nas in tistih ob nas. Ampak na koncu nas prav on zj***. Vsi poznamo ta impulz. Če hočeš kakšno stvar opraviti slabo, se moraš z njo tako truditi, kakor da jo želiš opraviti dobro. To sem se že naučil."