Moloko

TIP: Ime sta si vzela iz knjige Peklenska pomaranča. Glavni junak je besedo moloko (po rusko mleko) uporabljal za droge in druge omamne substance.

Britanski duet Moloko sta ustanovila pevka Róisín Murphy ter skladatelj, glasbenik in remikser Mark Brydon. Točno na sredini prejšnjega desetletja sta že s prvimi skladbami postala sestavni del takrat cvetoče britanske trip-hop scene. Za razliko od njunih takratnih kolegov, sta Moloko znala biti sila zahtevna in mestoma celo prekomerno raziskujoča. Na drugi strani pa sta se prav predrzno spogledovala z britanskim electro popom osemdesetih kot tudi s čisto komercialno dance glasbo. Njun prvi album Do You Like My Tight Sweater? je bil sila nenavadna trip-hop mojstrovina, ki pa je imel ravno prav zapeljivega pop naboja in hkrati tudi izrazito plesne vibracije. Še bolj eksotičen in še bolj raziskujoč je bil drugi album I Am Not A Doctor iz leta 1998, s katerim sta Moloko dokončno postala ena glavnih akterjev britanske klubske underground scene. Čeravno je tudi na tem albumu nekaj potencialnih hitov, pa skupina v prvem hipu ni prodrla na glavne lestvice. To pa predvsem zato, ker so bile nekatere njune rešitve še vedno "čisto preveč" za sredinsko publiko in tudi za po naravi konzervativne glasbene urednike. Njun prvi pravi uspeh pa je prišel potem, ko je producent Boris Dlugosch naredil strupeno vznesen in plesen remiks skladbe Sing It Back, ki je bila v prvotni verziji objavljena na njunem drugem albumu. Remix je leta 1999 v trenutku postal velika uspešnica. Uvrstil se je na britansko lestvico. Še bolj pomembno pa je, da je bila skladba kapitalen hit v klubih na Ibizi.

Naslednje leto je izšel album Things To Make And Do, ki je verjetno njuno najboljše delo. Na njem sta Moloko demonstrirala magično spremembo. Skoraj v celoti sta iz skladb umaknila trip-hop ritmiko, hkrati pa sta zadržala njegovo hipnotičnost in zadetost. Vse skupaj pa sta zavila v čudovito pop formo, ki ji ni primanjkovalo zavitih klubskih ritmov in tudi ne zelo naravnega zvena. Moloko sta na tem albumu uporabila precej več "normalnih" instrumentov kot na prejšnjih ploščah ter s tem pridobila tako na širini njunega izraza kot tudi na sprejemljivosti. Kljub temu pa nista zapustila svojih underground korenin. Prvi single z albuma, na katerem je bila pesem Time Is Now, je postal totalen hit. Kljub temu pa vseh dimenzij njunega izraza večina ni dojela. Tako je na albumu kar nekaj izvrstnih skladb, ki so zaradi tega "šle mimo". Delno se je "kolektivni pozabi" izmaknila le tribalna, post-trip skladba Indigo. Predvsem Pure Pleasure Seeker pa je bila tista pesem, ki je po krivici ostala totalno neopažena. Gre za izvrsten, klasičen groovy dance killer, ki močno spomni na funkoidne plesne beate osemdesetih, hkrati pa deluje totalno moderno. Tudi sicer sta Moloko na tem albumu ustvarila nekaj odličnih prepletanj starega in novega. Na eni strani sta se spomnila starega britanskega soula, electro popa in celo akustike, ki sta jih brezkompromisno križala z modernimi trip in drugimi post-techno vzorci.

Leta 2003 sta Moloko objavila svoj zadnji album, ki nosi naslov Statues. Na njem sta se držala podobne usmeritve, kot na predhodniku. Tudi na tej plošči sta ustvarila nekaj odličnih beatov ter predstavila nekaj odličnih skladb. Se pa na Statues sliši, da nista bila več pravi tim. Predvsem sta se Róisín in Mark razšla na osebni ravni. Moloko sta po izidu albuma sicer še odšla na turnejo (kako dobra je bila, lahko vidite na DVD-ju 11,000 Clicks), potem pa sta se sporazumno odločila, da razpustita Moloko.

Na Catalogue je zbranih 13 njunih najpomembnejših skladb (brez remiksov) z vseh albumov. Moloko sta od podobnih ustvarjalcev izstopala predvsem po tem, da slogovno nikdar nista obstala na enem mestu. Prav tako je bila njuna posebnost tudi to, da sta napisala kopico izvrstnih pesmi (večino jih najdete na tej plošči), ki bi lahko postale veliki hiti, če bi se jih Moloko lotila na manj izviren oziroma manj radikalen način. Vendar tega nista storila niti enkrat. Ostala sta zvesta svoji "podzemni" oziroma klubski logiki, kot tudi načelu, da moraš tudi s plesno oziroma clubbing glasbo ponuditi še tisto "nekaj več". Kakorkoli že, Catalogue je izvrstna priložnost, da spoznate eno najbolj nenavadnih, drznih, izvirnih in vznemirljivih skupin, kar jih je kdajkoli izšlo iz nekdaj mogočne britanske trip-hop scene. In te priložnosti vsekakor ne smete izpustiti.