Mineva deset let od smrti igralca Marlona Branda

Brando je s sugestivno, čustveno motivirano igro in upodobitvami likov obstrancev in upornikov postal idol in ikona ameriškega filma. Bil je nepozaben kot Stanley Kowalski v filmu Tramvaj Poželenje, kot Terry Malloy v Na pristaniški obali in kot Don Vito Corleone v Botru.

Igralec, ki je bil zaradi nepredvidljivega vedenja enako poseben na velikih platnih kot v življenju, je dvakrat prejel oskarja za najboljšo moško vlogo, osemkrat je bil za zlati kipec nominiran. V bogati karieri je zaigral v približno 50 filmih, najbolj dejaven pa je bil od 50. do 70. let minulega stoletja.

Težaven mladostnik, ki je prve uspehe doživel v gledališču Rodil se je 2. aprila 1924 v Omahi v ameriški zvezni državi Nebraska. Njegovo otroštvo je zaznamovalo življenje s starši alkoholiki. Pozneje je obiskoval vojaško akademijo, a je bil iz nje zaradi nediscipline izključen. Od leta 1943 se je v New Yorku pri Stelli Adler in v Actors Studiu učil igre. Prve uspehe je doživel že na gledaliških odrih leta 1947 v vlogi Kowalskega v Tramvaju Poželenje.

Najbolj mu je bil na kožo pisan film Divjak V številnih vlogah je s skopo gestikulacijo in mimiko ter izrednim realizmom v igri, ki ji je sledil kot učenec Actors Studia, ustvaril nepozabne vloge. Kot je nekoč dejal, pa mu noben film ni bil tako zelo pisan na kožo kot Divjak. V njem je leta 1953 upodobil uporniškega, a občutljivega vodjo bande motoristov. V njem je tudi izgovoril misel "Nihče mi ne bo govoril, kaj moram storiti," kar je, kot je kasneje dejal sam, čutil vse življenje.

V poznejših letih se je ukvarjal tudi z režijo in se zelo zavzemal za pravice etničnih manjšin, predvsem Indijancev. Med njegovimi pomembnejši filmi so še Viva Zapata, Julij Cezar, Sayonara, Zadnji tango v Parizu, Apokalipsa zdaj in Don Juan DeMarco.